Legenda o orožarskem stolpu

Legenda o orožarskem stolpu

Mimo Stolpa Škrlovec nekega dne ne pride Palček, in ga, ker se mu pač dopade, vzame s seboj. Kapitan nadmornice izda ukaz, naj izsledijo krivca ukradenega stolpa. Na samotnem asteroidu izsledijo stolp, ga vrnejo na svoje mesto in v vesolje se vrneta red in mir. To zgodbo čez dolgo let pripoveduje pravljičar in sicer o tem, kako se je nad starodavno mesto Karnij spustila jata nadmornic-zmajev, ki so ga zasedli in mu začeli piti življenjske sokove. V trenutku zmede je Palček pograbil orožarski stolp in ga skril. Meščani so se oborožili z orožjem iz stolpa, organizirali odpor in jih pregnali. Tako je Palček je postal heroj. 

Epilog zgodbe:  Perkmandeljc bere pismo. Žena: »Kaj pišejo? Kaj je spet ušpičil ta tvoj nečak?« Perkmandeljc: »Čepi v grajski ječi, ker je pljunil stolp. Prosi, naj ga odkupim.« Perkmandeljc se odpravi z vrečo na rami: »Oh, ja. Le kaj bi ta zguba brez mene in mojega rudnika srebra?« 

Avtor zgodbe in poslikave pred Mestno Knjižnico je Aleksander J. Potočnik, producent umetniške rezidence, kjer je zgodba nastajala. Pobudnik poslikave na steno je Zavod Carnica, poslikavo je podprla Mestna knjižnica Kranj. 

Oglejte si Kranj

Legenda o čarovniškem procesu

Čarovniški proces

V Žužemberku je znana legenda o čarovniškem procesu, ki se je zgodil v 17. stoletju. 

Na bližnjem Kleku so se že od davnine zbirala čarovnice, ki so od tod širile čarovnije po vsej Krajini, tako domačini pravijo Suhi krajini. Končno je bila ena izmed njih ujeta in privedena na žužemberško sodišče. A se v celotnem, in ne prav prijetnem, sodnem procesu Žužemberčanki ni moglo dokazati vseh slabih del, ki naj bi jih naredila in je bila nato celo oproščena.

Zato še danes najdete marsikaj čarobnega, a o tem soditi danes ni več potrebno ….

Oglejte si Žužemberk

Kamniti most ljubezni

Kamniti most ljubezni – Ljubezen nad vsem

Južno od Šentjurja, nad sotesko Kozarice, sta vsak na svojem hribu stala grad Ploštanj in grad Rifnik, ki ju je povezoval kamniti most. Legenda pravi, da sta se pred davnimi časi zaljubila ploštanjska grofična in rifniški mladi vitez. Njuna očeta nista podpirala njune ljubezni in sta jima prepovedala sestajanje. Zato sta se zaljubljenca dobivala na skrivaj na kamnitem mostu. Ploštanjski grof je ugotovil, da ga hči ne uboga, zato je dal razrahljati kamne v mostu, in pričakoval, da se bo most zrušil, ko bo vitez hotel obiskati grofično. Vendar pa sta se zaljubljenca zopet sestala na mostu, ki se je zaradi razrahljanih kamnov zrušil in zaljubljenca sta padla v globel pod njim.

Zaželite si neskončne ljubezni in se povzpnite  na hrib Rifnik do grajskih razvalin, pot pa nadaljujte do arheološkega parka, z roba katerega se vam odpre pogled daleč naokrog.

Oglejte si Šentjur

Legenda o obnovi cerkve Sv. Jurija

Legenda o obnovi cerkve Sv. Jurija

V 16. stoletju je piransko župno cerkev sv. Jurija na griču močno načel zob časa. Sv. Jurij je na sramoto opozoril meščane. Izbral si je dečka, ki se je prav tedaj mudil v pristanišču, in mu naročil, naj županu pove, da je on, božji konjenik, zelo ogorčen, ker se njemu posvečena cerkev tako neslavno podira. Samo še čudež jo drži pokonci, ki pa tudi ne more večno trajati. Zato je skrajni čas, da se Pirančani lotijo obnove. Deček je prestrašeno izjecljal: »Kaj pa, če mi župan ne bo verjel?« Sveti vitez je zapretil: »Bo takoj oslepel!«

Žal se je zgodilo, da je svojo grožnjo moral uresničiti. Župan je bil ob vid, mali posrednik pa je izginil. Tedaj se je slepi župan globoko zamislil. Sklical je veliki svet, skupino preudarnih in modrih mož, ki so mu pomagali upravljati mesto, in jim zaupal svojo skrb. Skupaj so sklenili, da cerkev sv. Jurija popravijo. Na platnu Domenica Tintoretta je v prvem planu naslikan »srečen konec«; županu se je vrnil vid in vrnil se je deček, ki je pokleknil pred prestol med skupinama piranskih odličnikov. 

Oglejte si Piran

Kako je nastal metliški grb

Kako je nastal metliški grb

Nekoč je bila majhna vas. Vaščani so zgradili grad Pungert, ki so ga stražili hlapci. V njem je živela grofica trdega srca. Kmetom je jemala žito in vino. Kdor se je uprl, so ga vrgli v ječo. Kadar se je ujezila, je tako zaklela, da je vse otrpnilo od groze. In kogar je uklela, je okamenel. Takrat so Metliko napadali Turki. Kmetom so požigali hiše, a gradu niso mogli zavzeti. Neko noč pa sta stražarja zaspala. Ko je videla, da so Turki zavzeli grad, je grofica v jezi zaklela: »Prekleta bodita, stražarja zaspanca! Da bi postala – KROKARJA!« Takoj sta se spremenila v  vrana in zletela na grajski stolp. Turki so grad zažgali, le stolp je ostal. In na njem sta sedela krokarja ter žalostno krakala dan in noč.

Oglejte si Metliko

Legenda o zmaju iz petelinjega jajca

Legenda o zmaju iz petelinjega jajca

Legenda o nastanku Tržiča govori o strašnem zmaju, ki je na vrhu Košute sprožil velik plaz skalovja, to pa je zasulo vas v dolini. 

»Če star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj«, so govorili starejši šentanski ljudje. Dogodek pa opisujejo tako:

»Pred več stoletij je bilo v naselju pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Tam je imel kovač starega petelina, ki mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil zmaj. Zmaj se je zaril v goro, ko je zrasel v ogromno zverino, je to razklalo goro na dvoje. Sprožil se je bobneč plaz skal, ki je zasul naselbino pod goro. Da bi se rešili, so prebivalci stekli v dolino. Čez čas jim je zmanjkalo sape in so se ustavili. Tu stoji današnji Tržič.«

Oglejte si Tržič

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

Legenda o nastanku Žičke kartuzije

Po vrnitvi iz križarske vojne leta 1147 naj bi si štajerski mejni grof Otokar III. želel oddahniti, zato se je odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnato globel na južni strani gore, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Grof se je ustavil na tem prelepem koščku narave, si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid – moža, ki se je svetil bolj kot sonce in je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan, vanj pa naseli kartuzijane, ki so pred tem s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil in svetnik je izginil. Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival je iskala zavetje in se  zatekla v plemičevo naročje. Vpitje lovcev je Otokarja prebudilo iz sna in v slovenskem jeziku je vzkliknil: “Zajec, glejte zajca!” In ta kraj je grof imenoval Zajec, nemško Seitz. Domačini pa še sedaj samostanu rečejo “Zajcklošter”. 

Obiščite Žičko kartuzijo z Otakarjevo peninsko kletjo, zeliščno prodajalno in lončarskim ateljejem ter se okrepčajte v najstarejši še delujoči gostilni na Slovenskem, Gastužu (1467).

Oglejte si Slovenske Konjice

O kači z zlato krono na glavi

O kači z zlato krono na glavi

Na robu zelenih dobrav, tam kjer se z vzpetine odpre čudovit pogled na vrhove Julijcev, stojijo ruševine gradu Waldenberg (Lipniški grad). V prvi polovici 13. stoletja so bili lastniki gradu Ortenburžani, ki so imeli v lasti tudi Grad Kamen pri Begunjah in nastajajoči trg Radovljica.

O zadnjem Ortenburžanu, Frideriku III, govori grajska legenda. Njegova žena, Margareta pl. Teck, naj bi svojega moža na Lipniškem gradu zastrupila s strupenim jabolkom. Zlonamerna grofica je bila za kazen spremenjena v ostudno kačo z zlato krono na glavi. Ta se še danes plazi po gradu.

Druga legenda govori o skrivnem rovu, ki naj bi pod reko Savo povezoval Lipniški grad in Radovljico. Rova še nismo našli, lahko pa se iz Radovljice na grad podate peš po slikoviti Naravoslovni učni poti Pusti grad.

Oglejte si Radovljico

Orfej in Evridika – legenda na Orfejevem spomeniku

Orfej in Evridika – legenda na Orfejevem spomeniku

Orfej je bil največji grški mitični pevec. Poročil se je z lepo Evridiko, ki jo je imel zelo rad. Nekoč jo je pičila kača in Evridika je umrla. Orfej njene smrti ni prenesel in je sklenil, da gre ponjo k  Hadu, vladarju podzemlja. Ganil ga  je s svojo glasbo in obljubil, da mu Evridiko vrne pod pogojem, da je na poti iz podzemlja ne bo pogledal. Ko je Orfej že ugledal sončno svetlobo, Evridika pa še ni izstopila iz podzemlja, se je spozabil, se obrnil proti njej in jo izgubil za vedno.

Oglejte si Ptuj

Sveta Marjeta

Sveta Marjeta

Nekoč je bil na koncu mesta bel grad, ob njem pa globoko jezero. V njem je živel hud zmaj, ki ni jedel drugega kot ljudi. Ukazano je bilo, da so mu morali darovati ljudi, ki jih je požrl. Prišel je ukaz, da morata žlahtni gospod in njegova gospa temu zmaju darovati človeka, da ga bo požrl. Grajska gospa se je odločila, da bo darovala skromno pastorko Marjetico. Ta je ubogala mačeho in se je oblekla kot nevesta in šla k jezeru. Med potjo je srečala starega moža, ljudem znanega po imenu sveti Jurij, ki jo je povprašal, kam odhaja tako žalostna. »Grem h globokemu jezeru,  v katerem živi strašen zmaj. Ta me bo požrl. Svetu Jurij ji je odgovoril: »Nič se ne boj, Marjetica, saj bom šel s teboj.«

Šla sta k jezeru, iz katerega se je dvignil strašen zmaj. Sveti Jurij je dvignil desno roko, z njo nad zmajem storil sveti križ. Marjetica si je odtrgala pas in ga vrgla zmaju okoli vratu. Zmaj je tako močno zarjul, da so se zatresla tla in beli grad, v katerem sta prebivala oče in mačeha, se je podrl. (Vir: Povzeto po pesmi Sveta Marjeta, ki jo je med letoma 1842 in 1845 zapisal Matevž Ravnikar Poženčan na Selih pri Kamniku, kjer je bil župnik. Matevž Ravnikar Poženčan, NUK, Rokopisna zbirka, Ms 483, Ravnikar – Poženčan 1845: 11-14.)

Zgodbo si lahko ogledate v Medobčinskem muzeju Kamnik.

Oglejte si Kamnik