Legenda o orožarskem stolpu

Legenda o orožarskem stolpu

Mimo Stolpa Škrlovec nekega dne ne pride Palček, in ga, ker se mu pač dopade, vzame s seboj. Kapitan nadmornice izda ukaz, naj izsledijo krivca ukradenega stolpa. Na samotnem asteroidu izsledijo stolp, ga vrnejo na svoje mesto in v vesolje se vrneta red in mir. To zgodbo čez dolgo let pripoveduje pravljičar in sicer o tem, kako se je nad starodavno mesto Karnij spustila jata nadmornic-zmajev, ki so ga zasedli in mu začeli piti življenjske sokove. V trenutku zmede je Palček pograbil orožarski stolp in ga skril. Meščani so se oborožili z orožjem iz stolpa, organizirali odpor in jih pregnali. Tako je Palček je postal heroj.

Epilog zgodbe:  Perkmandeljc bere pismo. Žena: »Kaj pišejo? Kaj je spet ušpičil ta tvoj nečak?« Perkmandeljc: »Čepi v grajski ječi, ker je pljunil stolp. Prosi, naj ga odkupim.« Perkmandeljc se odpravi z vrečo na rami: »Oh, ja. Le kaj bi ta zguba brez mene in mojega rudnika srebra?«

Avtor zgodbe in poslikave pred Mestno Knjižnico je Aleksander J. Potočnik, producent umetniške rezidence, kjer je zgodba nastajala. Pobudnik poslikave na steno je Zavod Carnica, poslikavo je podprla Mestna knjižnica Kranj.

Obiščite Kranj

Čarovniški proces

Čarovniški proces

V Žužemberku je poznana legenda o čarovniškem procesu, ki se je zgodil v 17. stoletju.

Na bližnjem Kleku so se že od davnine zbirala čarovnice, ki so od tod širile čarovnije po vsej Krajini, tako domačini pravijo Suhi krajini. Končno je bila ena izmed njih ujeta in privedena na žužemberško sodišče. A se v celotnem, in ne prav prijetnem, sodnem procesu Žužemberčanki ni moglo dokazati vseh slabih del, ki naj bi jih naredila in je bila nato celo oproščena.

Zato še danes najdete marsikaj čarobnega, a o tem soditi danes ni več potrebno.

Oglejte si Žužemberk

Sv. Nazarij

Sv. Nazarij

Sv. Nazarij, zavetnik mesta in koprske škofije, naj bi se rodil v Borštu pri Kopru med leti 470 in 480. Bil je prvi koprski škof (imenovan leta 524). Po legendi je bil njegov prihod v Koper povezan s čudežem. V mesto naj bi prišel peš po morju, ne da bi si zmočil nog. Meščani naj bi ga pričakali v mandraču sv. Petra, od koder so videli šop svetlobe, ki se je dvignil iz morja in izginjal proti mestu. Ta čudežna svetloba naj bi se ponavljala vsako leto na svetnikov dan, 19. junija, zato so ga Koprčani častili kot svojega zavetnika. Na ta dan se je vsako leto odvijalo praznovanje s slovesnim bogoslužjem in procesijo po koprskih ulicah, z obloženimi stojnicami in zabavo. Danes je praznovanje obnovljeno, čeprav v nekoliko drugačni obliki.

Oglejte si Koper

Kamniti most ljubezni

Kamniti most ljubezni – Ljubezen nad vsem

Južno od Šentjurja, nad sotesko Kozarice, sta vsak na svojem hribu stala grad Ploštanj in grad Rifnik, ki ju je povezoval kamniti most. Legenda pravi, da sta se pred davnimi časi zaljubila ploštanjska grofična in rifniški mladi vitez. Njuna očeta nista podpirala njune ljubezni in sta jima prepovedala sestajanje. Zato sta se zaljubljenca dobivala na skrivaj na kamnitem mostu. Ploštanjski grof je ugotovil, da ga hči ne uboga, zato je dal razrahljati kamne v mostu, in pričakoval, da se bo most zrušil, ko bo vitez hotel obiskati grofično. Vendar pa sta se zaljubljenca zopet sestala na mostu, ki se je zaradi razrahljanih kamnov zrušil in zaljubljenca sta padla v globel pod njim.

Zaželite si neskončne ljubezni in se povzpnite  na hrib Rifnik do grajskih razvalin, pot pa nadaljujte do arheološkega parka, z roba katerega se vam odpre pogled daleč naokrog.

Oglejte si Šentjur

O obnovi cerkve sv. Jurija

O obnovi cerkve Sv. Jurija

V 16. stoletju je piransko župno cerkev sv. Jurija na griču močno načel zob časa. Sv. Jurij je na sramoto opozoril meščane. Izbral si je dečka, ki se je prav tedaj mudil v pristanišču, in mu naročil, naj županu pove, da je on, božji konjenik, zelo ogorčen, ker se njemu posvečena cerkev tako neslavno podira. Samo še čudež jo drži pokonci, ki pa tudi ne more večno trajati. Zato je skrajni čas, da se Pirančani lotijo obnove. Deček je prestrašeno izjecljal: »Kaj pa, če mi župan ne bo verjel?« Sveti vitez je zapretil: »Bo takoj oslepel!« Žal se je zgodilo, da je svojo grožnjo moral uresničiti. Župan je bil ob vid, mali posrednik pa je izginil. Tedaj se je slepi župan globoko zamislil. Sklical je veliki svet, skupino preudarnih in modrih mož, ki so mu pomagali upravljati mesto, in jim zaupal svojo skrb. Skupaj so sklenili, da cerkev sv. Jurija popravijo. Na platnu Domenica Tintoretta je v prvem planu naslikan »srečen konec«; županu se je vrnil vid in vrnil se je deček, ki je pokleknil pred prestol med skupinama piranskih odličnikov.

Oglejte si Piran

Kako je nastal metliški grb

Kako je nastal metliški grb

Nekoč je bila majhna vas. Vaščani so zgradili grad Pungert, ki so ga stražili hlapci. V njem je živela grofica trdega srca. Kmetom je jemala žito in vino. Kdor se je uprl, so ga vrgli v ječo. Kadar se je ujezila, je tako zaklela, da je vse otrpnilo od groze. In kogar je uklela, je okamenel. Takrat so Metliko napadali Turki. Kmetom so požigali hiše, a gradu niso mogli zavzeti. Neko noč pa sta stražarja zaspala. Ko je videla, da so Turki zavzeli grad, je grofica v jezi zaklela: »Prekleta bodita, stražarja zaspanca! Da bi postala – KROKARJA!« Takoj sta se spremenila v vrana in zletela na grajski stolp. Turki so grad zažgali, le stolp je ostal. In na njem sta sedela krokarja ter žalostno krakala dan in noč.

Oglejte si Metliko

O zmaju iz petelinjega jajca

O zmaju iz petelinjega jajca

Legenda o nastanku Tržiča govori o strašnem zmaju, ki je na vrhu Košute sprožil velik plaz skalovja, to pa je zasulo vas v dolini.

»Če star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj«, so govorili starejši šentanski ljudje. Dogodek pa opisujejo tako:

»Pred več stoletij je bilo v naselju pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Tam je imel kovač starega petelina, ki mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil zmaj. Zmaj se je zaril v goro, ko je zrasel v ogromno zverino, je to razklalo goro na dvoje. Sprožil se je bobneč plaz skal, ki je zasul naselbino pod goro. Da bi se rešili, so prebivalci stekli v dolino. Čez čas jim je zmanjkalo sape in so se ustavili. Tu stoji današnji Tržič.«

Oglejte si Tržič

Nastanek Žičke kartuzije

Nastanek Žičke kartuzije

Po vrnitvi iz križarske vojne leta 1147 naj bi si štajerski mejni grof Otokar III. želel oddahniti, zato se je odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnato globel na južni strani gore, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Grof se je ustavil na tem prelepem koščku narave, si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid – moža, ki se je svetil bolj kot sonce in je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan, vanj pa naseli kartuzijane, ki so pred tem s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil in svetnik je izginil. Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival je iskala zavetje in se  zatekla v plemičevo naročje. Vpitje lovcev je Otokarja prebudilo iz sna in v slovenskem jeziku je vzkliknil: “Zajec, glejte zajca!” In ta kraj je grof imenoval Zajec, nemško Seitz. Domačini pa še sedaj samostanu rečejo “Zajcklošter”.

Obiščite Žičko kartuzijo z Otakarjevo peninsko kletjo, zeliščno prodajalno in lončarskim ateljejem ter se okrepčajte v najstarejši še delujoči gostilni na Slovenskem, Gastužu (1467).

Oglejte si Slovenske Konjice

Zamorc v grbu

Zamorc v grbu

Kaj počne zamorc škofjeloškem v grbu? Uživa v hvaležnosti! Ko sta tod potovala zemljiški gospod Abraham in njegov zamorski služabnik, sta v temni hosti naletela na velikega medveda. Zamorc je medveda z lokom pokončal, gospodar pa mu je dejal: »Rešil si mi življenje! Nagradil te bom tako, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil.« Dal ga je naslikati v grb mesta.

Oglejte si Škofjo Loko

O kači z zlato krono na glavi

O kači z zlato krono na glavi

Na robu zelenih dobrav, tam kjer se z vzpetine odpre čudovit pogled na vrhove Julijcev, stojijo ruševine gradu Waldenberg (Lipniški grad). V prvi polovici 13. stoletja so bili lastniki gradu Ortenburžani, ki so imeli v lasti tudi Grad Kamen pri Begunjah in nastajajoči trg Radovljica.

O zadnjem Ortenburžanu, Frideriku III, govori grajska legenda. Njegova žena, Margareta pl. Teck, naj bi svojega moža na Lipniškem gradu zastrupila s strupenim jabolkom. Zlonamerna grofica je bila za kazen spremenjena v ostudno kačo z zlato krono na glavi. Ta se še danes plazi po gradu.

Druga legenda govori o skrivnem rovu, ki naj bi pod reko Savo povezoval Lipniški grad in Radovljico. Rova še nismo našli, lahko pa se iz Radovljice na grad podate peš po slikoviti Naravoslovni učni poti Pusti grad.

Oglejte si Radovljico