Janez Puhar

Janez Puhar (1814-1864) prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo

Spoznajte Prešernovega sodobnika in izumitelja fotografije na steklo Janeza Puharja. Vodili vas bomo skozi njegovo življenje in delo, praktično pokazali njegov fotografski postopek in ohranjene fotografije na steklo. Pogledali boste skozi “prvi fotoaparat” – camero obscuro.

Ogledu spominske sobe priključite še praktični del – DELAVNICO. V fotografski temnici sami ročno razvijte črno-belo fotografijo. Seznanili se boste z ročnim razvijanjem fotografij, osvojili nove izraze in izdelali trajni spominek, ki ga po končani delavnici odnesete domov.

Informacije in najava skupin: 051 615 388 ali 04/201-39-67 (Magda Zore)

Janez Puhar, Avtoportret, hyalotipija (fotografija na steklu) ali svetlopis, 12,1 x 10,3 cm, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-60 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)

Oglejte si Kranj

Leopold Layer

Leopold Layer (1752 – 1828) – poznobaročni slikar, ki je naslikal Brezjansko Marijo

V Layerjevi hiši je na prehodu iz 18. v 19. stoletje živel slovenski slikar Leopold Layer, poznobaročni slikar, čigar slike so v sredini 19. stoletja krasile skoraj vsako hišo v Kranju. Njihova delavnica je navadno imela dovolj dela, ko pa so l.1809 Francozi zasedli Kranjsko, so naročila prenehala. V stiski so začeli v ponarejati avstrijski papirnati denar in ga širiti med ljudi. Zaradi tega so ju z bratom Valentinom zaprli in slednji je v ječi umrl, Leopolda pa so obsodili na pet let ječe. V stiski in negotovosti se je zaobljubil, da bo poslikal kapelico Matere Božje na Brezjah, če bo rešen. Ko je bil oproščen je izpolnil obljubo in naslikal najbolj čaščeno slovensko milostno podobo „Marije Pomagaj“.

Oglejte si Kranj

Viktor Ruard, fužinar

Viktor Ruard, fužinar 

Rod Ruardov izvira iz Belgije. Valentin Ruard je v 17. stoletju kupil savske fužine in rudnike v Savskih jamah pri Jesenicah, njegov sin Leopold pa je posest še povečal z zemljišči na Savi, v Mojstrani, okolici Kranjske Gore, rudnikom premoga v Zagorju in talilnico železa pri Litiji.

Viktor Ruard se je rodil 26. marca 1814 na Savi. Podjetje je leta 1861 samo pri rudnikih nad Jesenicami zaposlovalo 158 rudarjev. Veljal je za dobrega, vljudnega in skromnega človeka. Družbo je rad zabaval z malimi žepnimi coprnijami in bil tudi vnet kegljač. Večkrat je spraševal uradnike, kaj delajo. »Ah, to lahko počaka do jutri, gremo kegljat …«, in jih povabil na kegljišče za graščino. Njegova žena Ana, rojena Atzl, je bila ošabna zapravljivka. Razsipno življenje žene in njunih enajstih otrok naj bi pripomoglo k propadu podjetja. Viktor Ruard je leta 1871 vse svoje premoženje prodal Kranjski industrijski družbi, sam pa je obdržal del graščine na Savi, kjer je preživel svoja zadnja leta in umrl leta 1886.

 

Zanimivosti:

  • Družina Ruard je imela za graščino na Savi živalski vrt, ki je bil na ogled brezplačno. Največja atrakcija so bili medvedi, volkovi in opice, ki so jim domačini rekli afne.
  • Viktor Ruard je leta 1858 kupil blejsko gospostvo z gradom, ki ga je moral leta 1882 zaradi dolgov prodati.
  • O življenju Viktorjeve žene in otrok govorijo številne zgodbe. Ena izmed njih omenja jahanje Ruardovega otroka, ki ga je konj s sedla vrgel na tla. Gospa je konja zato dala ustreliti.
  • Od Viktorjevih otrok je na Jesenicah ostal le najmlajši Friderik. Klicali so ga Fric in je bil nepoboljšljiv pijanec. V kantini je iz vrčkov pil ostanke piva. Zapuščen je žalostno končal na nekem seniku v Mojstrani.

Oglejte si Jesenice

Rodbina Ipavcev

Rodbina Ipavcev

“Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati,” je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v Sv. Juriju ob južni železnici že odraščal rod Ipavcev. Po izobrazbi so bili zdravniki, po srcu pa glasbeniki in skladatelji, ki predstavljajo pomemben dejavnik v razvoju slovenske kulture v času avstro-ogrske oblasti. 

Franc Ipavec je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegov sin Benjamin velja za pomembnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Največje dosežke je ustvaril v vokalni liriki s samospevi na besedila slovenskih pesnikov. Napisal je prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči. Drugi sin Gustav je prevzel očetovo zdravniško prakso, kot župan pa je imel v domačem kraju na voljo dober pevski zbor, pri katerem je lahko hitro preizkusil svoje kompozicijske zamisli in vsak Slovenec pozna njegovo pesem Slovenec sem. Gustavov sin Josip se je kot glasbenik proslavil predvsem s prvim slovenskim baletom Možiček, samospevi in glasbo za opereto Princesa Vrtoglavka.

Oglejte si Šentjur

Tartini

Tartini

Tartinijevo najbolj znamenito delo se imenuje Vražji trilček. Ime te slavne violinske sonate je povezano z njenim nastankom, o katerem je slavni skladatelj pripovedoval naslednjo zgodbo:

Neke noči leta 1713 je sanjal, da je s hudičem sklenil pakt za svojo dušo. Vse je potekalo, kot si je želel: novi služabnik mu je izpolnil vse želje. Dal mu je tudi svojo violino, da bi videl, ali zna igrati nanjo.

Osupel je bil, ko je zaslišal sonato, tako čudovito, zaigrano s tako virtuoznostjo in čutnostjo, da si je ne bi mogel zamisliti v svoji najgloblji fantaziji. Bil je navdušen in očaran ⧿ in takrat se je zbudil. Takoj je pograbil svojo violino, da bi ponovil vsaj delček melodije iz sanj. A zaman! Kar si je zapomnil, je le bled obris vražje umetnine. Kljub temu je to vrhunska stvaritev Vražji trilček…


Oglejte si Piran

General Ivan Lenkovič

General Ivan Lenkovič

Kar  200 let je Kranjska živela v strahu pred turškimi vpadi. Najhujše posledice je občutila Bela krajina, ki se je soočala s  plenjenjem, požigi, poboji in zasužnjenjem prebivalstva.Njeno varnost je zagotovil šele general Ivan Lenkovič. Po rodu je bil iz Like in je pripadal delu hrvaškega plemstva, ki se je  pred Turki umaknilo na Kranjsko. Njegova glavna gradova sta bila Otočec in Pobrežje. Turški vpadi so leta 1549 vzpodbudili Lenkoviča za utrjevanje meje in k izgradnji gradu Pobrežje. Gradnjo je podprlo kranjsko plemstvo. Ker je bila v interesu deželnega kneza, je bil grad utrjen že leta 1555. Z naselitvijo Uskokov v okolici gradu, je Lenkovič še dodatno okrepil obrambo Bele krajine.

Oglejte si Metliko

Maršal Radetzky

Maršal Radetzky – Kjer se je začel Radetzky Marš

Le kaj je v Tržiču tako vnebovzetnega, da je slavni maršal Radetzky – prav tisti katerega slavni marš igrajo Dunajski filharmoniki vsakega novega leta dan in vsa svetovna smetana vzhičeno ploska po taktu – potem, ko si je med bitkami z Napoleonom le vzel čas za poroko, prav v tem kraju od skope tašče kupil grad za kar 60.000 goldinarjev? Všeč mu je bil! Verjemite. Bil je človek z okusom! Sprehodite se po sledeh slavnega maršala, spoznajte njegov tržiški dom in gospodarsko udejstvovanje.  

Oglejte si Tržič

Ivan Minatti

Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad

Ivan Minatti, izjemen pesnik, prevajalec in urednik, se je rodil v Konjicah, 22. 3. 1924 in z njimi ostal povezan vse svoje življenje. Rad se je vračal v svoj rojstni kraj in rad se je družil s Konjičani, ki so ga vzeli za svojega. Bil je častni občan Slovenskih Konjic. V slovenskem merilu je prepoznan kot eden najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu ter tipični predstavnik povojnega intimizma. Teme njegovih pesmi so bile ljubezen, narava, družba in poezija. Njegova najbolj prepoznavna pesem »Nekoga moraš imeti rad« pooseblja zgodbo Slovenskih Konjic. Ko jih boste doživeli v vsej njihovi očarljivosti, si jih boste za vedno shranili tja nekam na srčno stran. Njemu v spomin in v poklon njegovemu delu je Katja Majer, akademska kiparka, ustvarila kip, ki opominja na njegovo pesniško in človeško veličino.  

Posedite z Ivanom Minattijem na njegovi klopci v Slovenskih Konjicah, na Škalski 7.  

Oglejte si Slovenske Konjice

Pater Romuald

Pater Romuald

Loški kapucin, pater Lovrenc Marušič oz. oče Romuald je leta 1721 napisal Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga. Napisan je v taki obliki, da je bil razumljiv in sprejemljiv za slovenskega človeka izpred skoraj 300 let. S tem pogumnim dejanjem je pokazal, da je slovenski jezik prav tako kot jeziki drugih kulturnih narodov, primeren in uporaben za posebne izpovedne zvrsti.

Oglejte si: Škofjeloški pasijon, Kapucinska knjižnica.

Oglejte si Škofjo Loko

Anton Tomaž Linhart

Anton Tomaž Linhart

Anton Tomaž se je 1756 rodil v eni od meščanskih hiš v Radovljici. Že zgodaj je odšel v Ljubljano in od tam na Dunaj. V prestolnici cesarstva se je srečal z gledališčem, literaturo in glasbo. Mesto ga je izoblikovalo v samozavestno in ambiciozno osebno, ki je bila po vrnitvi v Ljubljano del intelektualne elite. Jasno je izražal svoje razsvetljenske nazore. Ustanavljal je šole, se boril za ustanovitev prve slovenske knjižnice, slovenski jezik in gledališče.

Slovenci ga poznamo najbolj kot avtorja prvega dramskega dela v slovenskem jeziku (Županova micka), čeprav je tudi avtor prvega obsežnega dela o slovenski zgodovini.

Kot šolski nadzornik je obiskal tudi šolo v Radovljici. Tam je prisostvoval pouku, ki je ga je vodil učitelj, gospod Eš. Ta je učil tudi mladega Linharta. Ker Linhartu njegove učne metode niso bile všeč, je svojega nekdanjega učitelja poslal na dodatno izobraževanje.

Oglejte si: Mestni muzej Radovljica.

Oglejte si Radovljico