Sveta Marjeta
Nekoč je bil na koncu mesta bel grad, ob njem pa globoko jezero. V njem je živel hud zmaj, ki ni jedel drugega kot ljudi. Ukazano je bilo, da so mu morali darovati ljudi, ki jih je požrl. Prišel je ukaz, da morata žlahtni gospod in njegova gospa temu zmaju darovati človeka, da ga bo požrl. Grajska gospa se je odločila, da bo darovala skromno pastorko Marjetico. Ta je ubogala mačeho in se je oblekla kot nevesta in šla k jezeru. Med potjo je srečala starega moža, ljudem znanega po imenu sveti Jurij, ki jo je povprašal, kam odhaja tako žalostna. »Grem h globokemu jezeru, v katerem živi strašen zmaj. Ta me bo požrl. Svetu Jurij ji je odgovoril: »Nič se ne boj, Marjetica, saj bom šel s teboj.«
Šla sta k jezeru, iz katerega se je dvignil strašen zmaj. Sveti Jurij je dvignil desno roko, z njo nad zmajem storil sveti križ. Marjetica si je odtrgala pas in ga vrgla zmaju okoli vratu. Zmaj je tako močno zarjul, da so se zatresla tla in beli grad, v katerem sta prebivala oče in mačeha, se je podrl. (Vir: Povzeto po pesmi Sveta Marjeta, ki jo je med letoma 1842 in 1845 zapisal Matevž Ravnikar Poženčan na Selih pri Kamniku, kjer je bil župnik. Matevž Ravnikar Poženčan, NUK, Rokopisna zbirka, Ms 483, Ravnikar – Poženčan 1845: 11-14.)
Zgodbo si lahko ogledate v MEDOBČINSKEM MUZEJU KAMNIK.
