Ko gre »vuč u vodo« na gregorjevo

Za sv. Gregorja je od nekdaj veljalo, da luč v vodo vrže. V spodnjih vrsticah preberite, kaj to pomeni in kako v nekaterih zgodovinskih mestih to posebno tradicijo praznovanja prihoda pomladi ohranjajo še kako živo.

Luč v vodo (vuč u vodo) se praznuje na predvečer godu sv. Gregorja, 11. marca. Gregorjevo se povezuje s praznovanjem pomladi, velja tudi za praznik zaljubljencev, saj so nekdaj verjeli, da se na gregorjevo ptički ženijo. V slovenskem ljudskem izročilu sv. Gregor velja tudi za zaščitnika obrtnikov, ki imajo v naši zgodbi oz. šegi osrednjo vlogo. Kakšno?

Korenine v predkrščanski dobi

Zgodovinski viri pričajo, da je bila tradicija spuščanja luči po vodi najbolj živa predvsem v gorenjskih krajih, kjer so bili obrtniki odvisni od moči vode ali pa so delali v strnjenih mestnih jedrih ob rekah (poznali pa so jo tudi drugod po Evropi). Tradicija izvira v predkrščanski dobi, ko je bilo pomembno ohranjanje reda in usklajevanja z naravnimi cikli, s katerimi so bili prebivalci neločljivo povezani. Od 15. stoletja naprej pa viri metanje luči v vodo povezujejo z rokodelsko tradicijo prenehanja dela ob umetni luči ali pa zaščito pred poplavami.

---

Prvi znani zapis pregovora Sveti Gregor luč v vodo verže in opis spuščanja gregorčkov sta bila objavljena leta 1854 v časopisu za šolo in dom Šolski prijatel.

---

V krajih z dolgo rokodelsko in obrtniško tradicijo so rokodelci – v Tržiču tržiški čevljarji, v Kropi (kraj v Radovljici z zelo bogato in nekdaj daleč poznano tradicijo kovaštva in železarske dejavnosti) pa kovači, vrgli »vuč u vodo«, da je odnesla delo ob slabi razsvetljavi, ki so jo rokodelcem v temnem delu dneva dajali sveča, oljenka, petrolejka in drugi umetni viri. Pomlad je prinesla daljši dan, več svetlobe in toplote, za obrtnike in tudi druge prebivalce, denimo kmete, je to pomenilo, da se je narava prebudila, s pomladjo je prišel v deželo svež optimizem, začela so se dela na polju. Šega se je razlikovala od kraja do kraja, tudi poimenovali so jo različno – vuč vrgli u vodo (po tržiško), luč dali v vodo, spustili ogenj v bajer, kurili gregorčke, gregorja zakurili, zanesli luč v vodo … Kljub temu pa je bilo vsem skupno to, da so se z obredom simbolično poslovili od obdobja, ko so morali delati ob umetni svetlobi.

Gregorčki

Glavni akterji spuščanja luči v vodo so bili mlajši fantje, zlasti vajenci in otroci iz rokodelskih družin, pa tudi drugi otroci. Po vodi so spuščali različne predmete, predvsem papirnate hišice in cerkvice, izdelane iz trdega papirja ali lepenke in postavljene na lesene deske. Hišice so imele okna, na katerih je bil tanek rdeč ali rumen prosojen papir, da je skozenj prosevala svetloba sveče, ki je bila prižgana v notranjosti. Namesto sveče so predmete lahko napolnili z oblanci, cunjami in smolo ter polnilo zažgali in jih nato goreče spustili po vodi. Hišice so pogosto posnemale arhitekturo domačega kraja in poudarjale identiteto kraja. V Kropi so naredili kovaške vigenjce, v Tržiču čevljarske hiše – tam so hišice tudi ocenjevali.

Gregorčke, čolničke, barčice, hišice so po vodi spuščali na dva načina, bodisi so jih položili v vodo, da jih je odplavila, bodisi so jih imeli privezane na daljših vrvicah, ki so preprečile, da bi odplavale navzdol po strugi, kjer bi se potopile, in so jih lahko nato odnesli domov.

Tržiški čevljarski vajenci so svoje mojstre prosili za dovoljenje izdelati hišice »med šihtom« (delovnim dnem). Vsak vajenec je zgrabil najbližji »camboh« (pehar ali košaro), ga napolnil z oblanci, vse skupaj pomešal z močnim lepilom, zažgal in pehar spustil po vodi. Poleg spuščanja ognja oz. luči so v Tržiču tradicionalno vihteli tudi ognjene bakle (goreče metle). V Kropi so ugašanju luči dejali »uogn u vodo« (ogenj v vodo), kovaški običaj je bil namreč bolj surov in neposreden – kovači so dobesedno ugasnili ogenj v vodi (tamkajšnjih bajerjih), ki je bila vir njihove pogonske moči.

V Kranju so običaj spuščanja luči po vodi izvajali predvsem vajenci različnih obrti (čevljarji, krojači, barvarji). Stari Kranjčani so se spominjali, da so barčice spuščali predvsem v kanjon Kokre, kjer so strme brežine ponujale naravno kuliso za opazovanje plavajočih lučk. Običaj spuščanja gregorčkov je bil v Kranj tako bolj »mestniški«, povezan z druženjem in skromnimi pogostitvami, ki so jih mojstri svojim vajencem pripravili ob slovesu od luči. V Tržiču je imela večerja, namenjena vajencem in pomočnikom, celo svoje ime – »lihtpratel«. Če so le lahko, so mojstri vajencem takrat postregli z boljšo hrano (pogače, klobase, vino), saj je bil to dan veselja.

---

Sv. Gregorja, prvega pomladnega svetnika, so za svojega vzeli tudi kmetje in ga vpletli v svoje modrosti, pregovore in reke, tesno povezane z zemljo oz. naravo. Tako dr. Knific v svoji knjigi Ko gre luč v vodo in se prične pomlad zapiše, kako so kmetje med drugim pravili, da če na gregorjevo breskve cvetijo, trije eno pojedo, v Črnomlju se štirje tovorniki za eno tepo in v Krškem se za eno stepe devet županov (ker jih je bilo tako malo). Če je v Črnomlju ta dan deževalo, je veljalo, da bo dobro leto in bodo poginile vse miši.

---

Ohranjanje tradicije

V slovenskih zgodovinskih mestih v zadnjih letih 11. marca, na predvečer gregorjevega, uspešno obujajo običaj spuščanja gregorčkov po reki – v starih železarskih krajih, kot sta radovljiška Kropa in Kamna Gorica, pa sploh nikdar ni zamrl. Obrtniških vajencev že zdavnaj ni več, zato tradicijo spuščanja gorečih hišic ali barčic iz lesa ali papirja nadaljujejo otroci.

Tako se v Tržiču v sklopu prireditve Vuč u vodo na gregorjevo otroci odpravijo k obrežju Tržiške Bistrice, da bi po njej splavili osvetljene plavajoče hišice. Prireditev spremlja bogat kulturni program z delavnico izdelovanja gregorčkov, svetlobno instalacijo, razstavo in kulturnim programom. Tukaj si lahko ogledate kratek posnetek dogajanja. V Tržiču najdete tudi največjo zbirko gregorčkov. Hrani jih Tržiški muzej, nastajati pa je začela ob koncu osemdesetih let 20. stoletja. Zbirka šteje več kot 100 gregorčkov, ki so jih v različnih obdobjih in z različnim namenom izdelali otroci in odrasli, večinoma iz Tržiča in okolice.

 

V radovljiški Kropi se gregorčki, ki jim tam pravijo barčice – gre za umetniške stvaritve iz papirja, kartona, lesa – spuščajo na Bajerju oz. v Kamni Gorici po vodnih kanalih v središču vasi, v Kranju šego praznujejo kot Pozdrav pomladi in na ta dan ob mraku gorenjske hiške, cerkvice in druge simbole kranjske dediščine, kot je kranjska čebela, spustijo po kanjonu reke Kokre, ki teče pod mestom. Pri tem velik poudarek dajejo trajnosti, saj je po reki dovoljeno spuščati samo gregorčke iz naravnih materialov (na koncu poti pa jih tudi poberejo iz struge).

 

 

Čeprav je šega spuščanja gorečih predmetov po vodi na gregorjevo povezana zlasti z gorenjskimi kraji in okolico Ljubljane, so jo tradicionalno poznali tudi v Ribnici, enem najpomembnejših središč slovenskega rokodelstva – ravno ribniško rokodelstvo je bilo tudi razlog za razvoj in ohranjanje šege. V okviru prireditve Gregorjevo v Ribnici 11. marca tako prirejajo delavnice izdelave gregorčkov in jih nato spuščajo po reki Bistrici, ki teče skozi mesto – da bi tako otroke naučili o pomenu pomladi in starih obrti ter se priklonili bogati rokodelski tradiciji in duhu.

 

 

 

Če želite letos doživeti čarobnost plavajočih lučk, se 11. marca ob mraku odpravite k bregovom naših rek. Meditativni prizori igre luči, senc in vode, ki odnašajo zimo, bodo gotovo nepozabni. Ker pa je to čas ljubezni, spoznajte tudi ljubezenske zgodbe naših mest.

 

Naslovna fotografija: Peter Balantič – Foto klub Tržič/arhiv Visit Tržič