Najlepši sprehodi po zgodovinskih mestih slovenije
Še tako kratek postanek v enem od zgodovinskih mest Slovenije ponudi obilico navdihujočih zgodb! Izbrani sprehodi vodijo po najpomembnejših mestnih posebnostih, vključujejo mestno kulinariko in ponujajo odcepe v zeleno okolico.
Ko se podate na sprehod, se iz obiskovalca spremenite v raziskovalca pravega značaja mesta!
Spoznajte utrip mesta, kjer se bogata zgodovina preliva v sodobno energijo, mogočna Sava pa povezuje preteklost s sedanjostjo. Poznosrednjeveško mesto, varno stisnjeno na polico nad desnim bregom Save, se je razvilo na sami meji med historičnima deželama Kranjsko in Štajersko.
Z razvojem se je širilo vzdolž reke, prestopilo še na levi breg, in v mestni organizem vključilo starodavni Videm. Sprehod po urejenih ulicah, trgih in zelenih parkih vas bo popeljal skozi arhitekturni razvoj 19. in 20. stoletja, v muzeju pa lahko spoznate znamenite osebnosti iz krške zgodovine.
Priporočeni sprehod opravite v približno dveh urah.
Dan si popestrite s pobegom v naravo in se sprehodite po okoliških sprehajalnih poteh. Zaokrožite ga s pristnimi okusi Posavja.
Doživite Krško – mesto navdiha, kulture in nepozabnih razgledov!
V Krškem je čutiti prav posebno energijo ustvarjalnosti in inovativnih misli. Odkrijte tri može prebojnih idej, ki so bili odgovorni za prve slovenske tiskane knjige in razvoj slovenskega jezika. Družbo vam bodo delali tudi med počitkom v Mestnem parku in vas usmerili v Valvasorjevo knjižnico Krško, kjer vam bodo odkrili skoraj pol tisočletja star, prvi slovenski prevod Biblije. Na potepu med pomembnimi knjižnimi zakladi in edinim muzejem speedwaya v Sloveniji boste spoznali, da sta krška zgodovinska in kulturna zakladnica polni edinstvenih zgodb. Oglejte si enega najlepših mavzolejev na Slovenskem. V njem počivata zakonca Hočevar, pomembna krška mecena in podpornika izobraževanja. Josipina Hočevar se vam bo kot srčna dobrodelnica razkrila v Mestnem muzeju Krško, kjer si v treh stavbah lahko ogledate stalne in občasne razstave.
Sprehod pričnite v Mestnem parku (5), ki se nahaja na delu nekdanjega kapucinskega vrta in celotnega mestnega pokopališča. Nekdanja pokopališka cerkev Sv. Križa je danes prireditveni prostor, ki nosi ime Dvorana v parku. V parku si oglejte Hočevarjev mavzolej (6), Valvasorjevo knjižnico (9) s kapucinskim samostanom in kapucinsko knjižnico (8), Gaj zaslužnih občanov (7) in Spomenik NOB in izgnancem. Obeležja so posvečena spominu ljudi, ki so rojeni v občini Krško, oziroma so tu živeli in ustvarjali, ter so s svojim ustvarjalnim delom bistveno prispevali v zakladnico slovenskih dosežkov na različnih področjih – znanosti, umetnosti, športa, ali pa so z organizacijskim delom pomembno prispevali h gospodarskemu, družbenemu razvoju občine ali posameznega kraja.
Hočevarjev mavzolej (6) je kulturni spomenik v neogotskem slogu, dograjen leta 1890. Odlikujejo ga izjemno bogate kakovostne arhitekturne prvine in izjemna pozornost pri oblikovanju tako zunanjih kot notranjih detajlov. V njem sta svoj zadnji dom našla zakonca Hočevar, velika krška dobrotnika in mecena. Umeščen je v mestnem parku, v jugozahodnem delu nekdanjega mestnega pokopališča.
V stavbi nekdanjega krškega kapucinskega samostana (8), katerega temeljni kamen je bil položen leta 1640, se je ohranila bogata samostanska knjižnica, ki razkriva zgodovino delovanja bratov kapucinov. Med 1487 knjižnimi enotami so izjemna knjižna dela, kot so Calepinov slovar (1502), latinska Biblia iz Lyona (1514) in pridige Janeza Svetokriškega v slovenskem jeziku. Nekoč samostanska, danes muzejska knjižnica ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Od leta 1988 del samostanskih prostorov uporablja za svoje delovanje Valvasorjeva knjižnica Krško (9), ki tudi upravlja kapucinsko knjižnico.
Valvasorjeva knjižnica Krško (9) je osrednja splošna knjižnica in je prava zakladnica kulturne in tehnične dediščine, saj v svoji domoznanski zbirki hrani originalna izvoda Dalmatinove Biblije (1584) ter Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1689), s posebno zbirko Speedway v Sloveniji pa ohranja spomin na atraktivni šport z več kot polstoletno tradicijo v Krškem. Leta 2022 je knjižnica zasijala v novi arhitekturni podobi, ki združuje sodobne trende s tradicionalnimi elementi, kar jo je v letu 2023 uvrstilo med štiri svetovne finaliste za prestižno nagrado Splošna knjižnica leta Mednarodne zveze knjižničnih združenj in ustanov (IFLA).
Mestni muzej Krško (10) deluje v obnovljenem kompleksu treh meščanskih hiš, ki se zaradi prepričanja, da je v vogalni stavbi zadnje mesece življenja preživel Janez Vajkard Valvasor, imenuje po kranjskem polihistorju. S farno cerkvijo sv. Janeza Evangelista (14) in nekdanjo cerkvijo sv. Duha ter stavbo meščanske šole tvori najkakovostnejši kare mestnega jedra. Obiskovalci v muzeju spoznavajo del zelo bogate zgodovine mesta in okolice ter pomembne osebnosti, ki zaznamovale ta prostor. Pomemben del muzejske pripovedi je spleten ob delih akademskega kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička, med stalnimi postavitvami pa velja izpostaviti še predstavitev Valvasorja in Josipine Hočevar ter prvih krških borcev. Razstavljene insignije mesta pa nam omogočajo vpogled v starejšo mestno zgodovino.
Mestni muzej Krško, Galerija Krško in grad Rajhenburg delujejo kot enote Kulturnega doma Krško.
POT TRAPISTOV
Pot se začne na trgu pod cerkvijo sv. Petra in Pavla in nas vodi proti gradu Turn, kjer se približamo Savi in nadaljujemo pohod po kolesarski in pohodniški poti ob reki Savi proti Sotelskem, kjer se usmerimo do glavne ceste, jo prečkamo in nadaljujemo s hojo po nekdanji trapistovski poti na Sremič, po kateri so trapisti hodili na delo in prevažali vino iz posestva na Sremiču. Ob poti nam pogled obstane na mogočni starodavni tisi. Na trapiste nas opozori trapistovsko gospodarsko poslopje s kletjo in vinogradi naokoli. Pot nadaljujemo na Grmado, ki je najvišja točka naše poti. Z Grmade se odpira pogled na panonsko ravnico Krškega polja, v lepem vremenu pa vse do Kamniških Alp. Z Grmade nas vodi pot med vinogradi do cerkve sv. Mohorja iz 14. stoletja. Ob cerkvi se odpravimo v gozd in se po gozdni poti spuščamo v Brestanico na sejmišče, nato po cesti do gostišča Pohle, kjer se povzpnemo do znamenite cerkve Marije Lurške, ki sodi med največje cerkve v Sloveniji, gotovo pa je največja v Posavju, zgrajena leta 1914. Po stopnicah se spustimo do glavne ceste in se usmerimo do naslednje info table pri hostlu Kozmus, kjer najdemo podatke o cerkve sv. Boštjana ter spoznamo podobo tega dela Brestanice iz preteklosti. Nato navkreber med sadovnjaki do gradu Rajhenburg, do poslopij, ki so danes delno obnovljena in so v času trapistov imela pomembno gospodarsko vlogo, o čemer priča tudi informativna tabla, ki nam poda osnovne podatke o proizvodnji čokolade in likerja. Našo pot zaključimo v gradu Rajhenburg, ki je bil od leta 1881 do leta 1941 v lasti trapistov. Danes pa obnovljen z več dvoranami za prireditve, vinoteko in restavracijo ter muzejskimi zbirkami priča o bogati preteklosti, vse od 9. stoletja do danes.
Studenec je pisno prvič dokumentiran v krškem urbarju iz leta 1570. Po izročilu je bil najbolj zanesljiv in najkvalitetnejši vodni vir v Krškem. Okoli leta 1647 so v pobočju nedaleč nad izvirom krški meščani dali zgraditi cerkev sv. Rozalije, zavetnice proti kužnim boleznim, po kateri se studenec danes imenuje. Verjetno je, da je bila lokacija cerkve izbrana tudi zaradi obstoja vodnega izvira in simbolnega pomena, ki ga je ta za meščane Krškega imel. Kmalu po gradnji cerkve (leta 1653) je bil izvir prvič dokumentirano urejen in obzidan, o čemer priča v kamen vklesana letnica 1653. Ponovno je bil urejen in obzidan leta 1931, ko sta bila postavljena tudi korito za napajanje živine in vodni zbiralnik. Od izvira do cerkve vodi pešpot
Vrt na južnem delu nekdanjega večjega formalnega vrta zakoncev Hočevar zaznamujejo predvsem mogočna drevesa, med katerimi so speljane vijugave peščene poti.
Na poti od gasilskega doma proti Trški gori v hribu nad starim mestnim jedrom na manjši ravnici stoji cerkev sv. Rozalije – priprošnjice zoper kugo iz leta 1647. Kasetiran strop je delo Johana Soharja z Vidma iz leta 1666. Približno sredi stropa je skupina devetih kaset, na katerih so upodobljene svetnice: sv. Katarina, sv. Helena, sv. Lucija, sv. Apolonija, sv. Rozalija, sv. Cecilija, sv. Uršula, sv. Margareta in sv. Barbara. Cerkvena zavetnica je naslikana ležeča v skalni votlini, ob njej je letnica 1666, vse druge svetnice so upodobljene stoje, pred pokrajino in s svojimi atributi. Cerkev je bila l. 1896 temeljito prenovljena, za kar gre zasluga mecenki Josipini Hočevar. Desno ob vhodu v cerkev na južni steni ladje je plošča v njeno zahvalo, napis pa je sestavil advokat in pisatelj Janez Mencinger.
Gasilski stolp ob krškem gasilskem domu je bil zgrajen ob koncu 19. stoletja s finančno pomočjo Josipine Hočevar. Uporabljali so ga za opazovanje morebitnih požarov, sušenje gasilskih cevi in vadbo gasilcev. Nahaja se v neposredni bližini mestnega parka. V bližini poteka pohodniška pot ki mimo cerkve sv. Rozalije vodi na Trško goro.
Mestni park se nahaja na delu nekdanjega kapucinskega vrta in celotnega mestnega pokopališča. Nekdanja pokopališka cerkev Sv. Križa je danes prireditveni prostor, ki nosi ime Dvorana v parku. V parku se nahajajo Hočevarjev mavzolej, Valvasorjeva knjižnica s kapucinskim samostanom in kapucinsko knjižnico, Gaj zaslužnih občanov in Spomenik NOB in izgnancem.
Hočevarjev mavzolej je kulturni spomenik v neogotskem slogu, dograjen leta 1890. Odlikujejo ga izjemno bogate kakovostne arhitekturne prvine in izjemna pozornost pri oblikovanju tako zunanjih kot notranjih detajlov. V njem sta svoj zadnji dom našla zakonca Hočevar, velika krška dobrotnika in mecena. Umeščen je v mestnem parku, v jugozahodnem delu nekdanjega mestnega pokopališča.
V Gaju zaslužnih občank in občanov so obeležja, posvečena osebnostim, ki so v Krškem in njegovi okolici živeli ter s svojim delovanjem prispevali v zakladnico slovenskih dosežkov tako na ravni posameznega kraja kot občine na področju znanosti, umetnosti, športa ter gospodarskega in družbenega razvoja.
V stavbi nekdanjega krškega kapucinskega samostana, katerega temeljni kamen je bil položen leta 1640, se je ohranila bogata samostanska knjižnica, ki razkriva zgodovino delovanja bratov kapucinov. Med 1.487 knjižnimi enotami se nahajajo izjemna knjižna dela kot so Calepinov slovar (1502), latinska Biblia iz Lyona (1514) in pridige Janeza Svetokriškega v slovenskem jeziku. Nekoč samostanska, danes muzejska knjižnica ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena. Od leta 1988 del samostanskih prostorov uporablja za svoje delovanje Valvasorjeva knjižnica Krško, ki tudi upravlja kapucinsko knjižnico.
Valvasorjeva knjižnica Krško je osrednja splošna knjižnica in predstavlja pravo zakladnico kulturne in tehnične dediščine, saj v svoji domoznanski zbirki hrani originalna izvoda Dalmatinove Biblije (1584) ter Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1689), s posebno zbirko Speedway v Sloveniji pa ohranja spomin na atraktivni šport z več kot polstoletno tradicijo v Krškem. Leta 2022 je knjižnica zasijala v novi arhitekturni podobi, ki združuje sodobne trende s tradicionalnimi elementi, kar jo je v letu 2023 uvrstilo med štiri svetovne finaliste za prestižno nagrado Splošna knjižnica leta Mednarodne zveze knjižničnih združenj in ustanov (IFLA).
Mestni muzej Krško deluje v obnovljenem kompleksu treh meščanskih hiš, ki se zaradi prepričanja, da je v vogalni stavbi zadnje mesece življenja preživel Janez Vajkard Valvasor, imenuje po kranjskem polihistorju. S farno cerkvijo sv. Janeza Evangelista in nekdanjo cerkvijo sv. Duha ter stavbo meščanske šole tvori najkakovostnejši kare mestnega jedra. Obiskovalci v muzeju spoznavajo del zelo bogate zgodovine mesta in okolice ter pomembne osebnosti, ki zaznamovale ta prostor. Pomemben del muzejske pripovedi je spleten ob delih akademskega kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička, med stalnimi postavitvami pa velja izpostaviti še predstavitev Valvasorja in Josipine Hočevar ter prvih krških borcev. Razstavljene insignije mesta pa nam omogočajo vpogled v starejšo mestno zgodovino.
Mestni muzej Krško, Galerija Krško in grad Rajhenburg delujejo kot enote Kulturnega doma Krško.
Mencingerjevo hišo uvrščamo med starejše krške stavbe. Ime ima po pisatelju, odvetniku in politiku – tudi županu – dr. Janezu Mencingerju, ki si jo je l. 1887 izbral za svoje domovanje. Ob raziskovanju življenjske poti Janeza Vajkarda Valvasorja, je zgodovinar dr. Boris Golec, dokazal, da je polihistor z družino živel v t.i. južni hiši – stavbi, ki je še v 20. st. nosila št. 37. Ob celoviti prenovi objekta so bile v objektu odkrite izjemne renesančne poslikave z grboma, upodobitvijo Boga obdanega z angeli ter skrivnostnim horizontalnim pasom z ženskimi in moškimi portreti, ki jih umeščamo v 2. pol. 16. st. Življenje družine Mencinger je predstavljeno v bivanjskih prostorih, v pritličju je ohranjena sušilnica sadja s konca 19. stoletja, ki priča o pomenu sadjarstva za mesto in okolico.
Galerija Krško, ena od treh muzejskih enot Kulturnega doma Krško, se nahaja v odposvečeni cerkvi sv. Duha, ki jo je dala po načrtih iz kroga graškega arhitekta Johanna Fuchsa v 70. letih 18. stoletja zgraditi družina Auersperg. Prostor je od leta 1966 deluje kot Galerija Krško in v zadnjem desetletju gosti posebej za to razstavišče pripravljene umetnostne razstave, ki vzpostavljajo dialog med vizualno umetnostjo in arhitekturo.
1. oktobra 1878 je pričela v Krškem delovati meščanska šola, ki zagotovo pomeni nadgradnjo dotedanjih prizadevanj na področju šolstva tudi v širši regiji. Prvi pouk se je pričel v skupni stavbi z osnovno šolo, dečki pa so lahko obiskovali meščansko šolo po končanem petem razredu osnovne šole. Do leta 1918 je bil pouk v nemščini, kot prva šola na Kranjskem pa je imela na predmetniku tudi slovenščino. Pobudo za ustanovitev sta dala zakonca Hočevar, ki sta ogromno prispevala tudi h gradnji šolskega poslopja. Krška meščanka šola je bila prva tovrstna šolska ustanova na nekdanjem Kranjskem.
Meščani so se Martinu Hočevarju oddolžili leta 1894, ko so na trgu pred cerkvijo in šolo postavili doprsni kip. Danes je v tej stavbi Fakulteta za energetiko mariborske univerze.
Cerkev sv. Janeza Evangelista je bila zgrajena leta 1582, predelana pa ob koncu 19. stoletja, ko sta se v prvotni obliki ohranila le zvonik in del pod pevskim korom. Leta 1894, ko je bila ustanovljena Župnija Krško, je bila cerkev povzdignjena v župnijsko. Tedaj so jo tudi povsem obnovili z izdatno finančno pomočjo Josipine Hočevar. Zunanjost cerkev krasijo iz istrskega kamna izklesane plastike, dokončane leta 1899. Sodijo v zgodnji opus kiparja Ivana Zajca, poznejšega avtorja Prešernovega spomenika v Ljubljani.
Enonadstropno župnišče iz 1610/20 z letnico v kamnitem portal je eden najstarejših objektov v mestu, predelan leta 1788. Prvotna parkovna zasnova okoli stavbe je zabrisana, ohranjeni pa so ostanki vodnjaka in posamezna vitalna drevesa, med njimi mogočna rdeča bukev, ki velja za eno najlepših in največjih v Sloveniji.
Krški grad, pozidan v prvi polovici 12. stoletja, je nastal kot srednjeveška utrdba na strateški točki vstopa na Krško polje. V listinah se prvič pojavi leta 1154. Njegovi prvi lastniki so bili grofje Bogenski, v njihovem imenu pa so ga upravljali ministeriali, poimenovani po samem gradu – Krški. Leta 1189 je prešel v posest salzburške nadškofije, med letoma 1351 in 1359 so ga prevzeli Celjski grofje. Ravno pod njihovo oblastjo se je razvijala naselbina ob vznožju utrdbe in prerasla v trg. V grajskem poslopju je dalj časa bival Friderik II. Celjski s prvo ženo Elizabeto Frankopansko. Ob zatonu rodbine in habsburškem prevzemu dediščine leta 1456 je Katarini Celjski, vdovi zadnjega grofa Ulrika II., ostal le krški grad. Štiri leta po moževi smrti ga je prepustila Habsburžanom in njihovim fevdnikom. Zaton gradu se je začel z grofi Auerspergi, ki so ga v začetku 18. stoletja prepustili propadanju. Danes o obstoju gradu pričajo le še skromne razvaline, od koder se ponuja en lepših razgledov nad mestom Krško.
