Izberite zgodbo in jo podoživite
Blaženi Monald se je rodil okoli leta 1210 premožni družini svobodnih poljedelcev ali paolanov v Kopru, ali (po mnenju nekaterih) v okolici Pirana. Pri devetih so ga poslali k benediktincem v Valdoltro, nato pa na pravno fakulteto v Padovo. Tam je poslušal pridigo slovitega sv. Antona Padovanskega in se je odločil za vstop v Red manjših bratov. Z njim se je udeležil tudi generalne skupščine reda v Assisiju (1227) in se srečal s sv. Frančiškom. Po posvetitvi v duhovnika (1230) so ga poslali v Trst, kjer je bil predstojnik samostana. Zgradil je cerkev Marije Pomagaj v tržaškem Starem mestu ali Kavani. Zatem je napredoval v predstojnika reda pokrajine Sklavonija s sedežem v Zadru, ki je obsegala 26 samostanov med Albanijo in Istro (1257). Monald je bil manjši brat, teolog in cerkveni pravnik – kanonist. V Kopru je vstopil v Red manjših bratov in preživel tudi zadnja leta svojega življenja. Tu je napisal Summo Monaldino, ki jo dandanes hranijo v uglednih svetovnih bibliotekah, med drugim v Pragi, Oxfordu, New Yorku in drugod. Blaženi Monald na začetnici ilustriranega časopisa, ki ga hranijo v Padovi.
V Kopru je tudi zgradil samostan in cerkev sv. Frančiška, kjer danes domuje mestna gimnazija. Življenjepisci opisujejo blaženega Monalda kot blagega človeka. Zaradi njegovega krepostnega in svetega življenja, so se mu po smrti, leta 1280, ljudje začeli priporočati v svojih potrebah. V cerkvi svetega Frančiška, kjer je bil pokopan, so se ob kamnitem sarkofagu začeli dogajati čudeži, zato so njegovo telo preložili v skrinjo (1617) in jo postavili na oltar za javno češčenje. Tako je ostalo vse do prihoda francoskih osvajalcev (1806), ki so samostan ukinili, cerkev pa spremenili v telovadnico. Svetnikovo telo je šlo “v begunstvo”, ki na nek način traja še danes. Po domovanju bl. Monalda v več kapelah in stolnici je koprski frančiškan p. Hijacint Repič, iz Šturij pri Ajdovščini, pri tržaškem škofu dosegel, da so izvedensko pregledali kosti in jih vrnili na oltar (1904), tokrat v frančiškansko cerkev svete Ane v Kopru. Tu so ostale do leta 1949, ko so jih, zaradi strahu pred protiverskimi revolucionarji, odpeljali v Benetke. Danes zapečatena skrinja z zemeljskimi ostanki blaženega Monalda krasi tržaško cerkev sv. Marije Snežne.
God blaženega Monalda se obhaja 9. novembra.
Celoten kult sv. Nazarija temelji na legendi. Verjetno res ni oprijemljivih dokazov, da je sv. Nazarij res obstajal in da je bil res prvi koprski škof, vendar pa je močan in neizpodbiten dokaz tradicija, ki je prehajala iz roda v rod (in še danes prehaja v Borgo-u San Nazario v Trstu) dobrih 500 let. Tako zakoreninjeno slavje mora imeti neke realne osnove, saj tudi vemo, da ima navadno vsaka legenda v sebi kanček resnice. Vprašanje o verodostojnosti legende o sv. Nazariju je izjemno zapleteno. Bomo pa podrobno predstavili legendo o tem, kdo je bil sv. Nazarij – prvi koprski škof. Vir, ki to legendo, hkrati pa vse kar je povezano s sv. Nazarijem, najboljše predstavlja, je monografija Ricciotti Giollo: San Nazario – protovescovo e patrono di Capodistria , ki jo je avtor napisal leta 1969 in ki je v celoti prežeta z navezanostjo na sv. Nazarija in že sama po sebi kaže odnos, ki so ga imeli skoraj vsi Koprčani – in ne samo oni – do svojega zavetnika.
Sv. Nazarij je bil po izročilu prvi koprski škof. Po vsej verjetnosti se je rodil med leti 470 – 480 našega štetja v istrski vasici Elpidium – Boste – Boršt. Vasica je od Kopra oddaljena približno 28 km, njeni prebivalci pa so še danes trdno prepričani, da se je sv. Nazarij rodil na mestu kokošnjaka ob hiši gospe Francke Jurinčič. Starejši vaščani ob vprašanju, kje je bil rojen sv. Nazarij, povedo: “Te pod to fruško je biv rojen!” (hruška se nahaja ob hiši Francke Jurinčič).
V bližini Boršta, na poti proti vasici Glem, se nahaja tudi cerkvica sv. Nazarija s pokopališčem. Družina sv. Nazarija je bila bogata ter rimsko-grškega porekla. Njegovi predniki so bili najverjetneje antični grški priseljenci, ki so jih kasneje Rimljani romanizirali in najverjetneje tudi pokristjanili. Za škofa ga je na pobudo oglejskega patriarha Štefana in Justina I., cesarja Vzhodnega Rimskega Imperija, posvetil papež Janez I. leta 524. Zaradi izjemno težkih časov (propad Zahodnega Rimskega Cesarstva, cerkvena shizma, vedno večje uveljavljanje krščanstva) in dejstva, da je moral postati prvi koprski škof, je bil sv. Nazarij razgledan, učen in brezpogojno veren človek.
O njegovem otroštvu je malo znanega, glavnina legende je povezana z njegovim prihodom v Koper, ki je bil takrat še otok. Ko je bil leta 524 torej imenovan za škofa, je Nazarij z Boršta prišel peš do Škocjana (danes je tu locirano koprsko pokopališče). Ker je bil že utrujen in ker bi moral do Kopra še precej hoditi, je začel moliti. Stopil je v morje, vendar se ni potopil, ampak je začel hoditi po gladini vode. V mesto je prišel v četrt »San Pieri« oz. k vhodnim vratom sv. Petra, na jugovzhodni strani mesta (danes je moč videti le ostanke nekdanjega pomola, ki so zdaj del otroškega igrišča). Za njim se je na morski gladini vila svetleča črta. Vse to so videli prebivalci mesta, ki so ga čakali na obali in nemudoma so ga vzljubili in proglasili za čudežnega. Bil je dober in priljubljen škof, ki je svojo škofovsko obveznost opravljal 33 let do svoje smrti, leta 557. Pokopan je bil v cerkvi sv. Marije Velike (Santa Maria Maggiore). Zaradi novih vojn, se je pogrebno mesto pozabilo, samo izročilo o prvem škofu pa ne. Minilo je 44 let, ko so posmrtne ostanke spet našli. Leta 601, ko je neki cerkveni uslužbenec Martin molil na stopnišču (najverjetneje je kak verni meščan, da bi zaščitil posmrtne ostanke svojega škofa, le-te premestil “nekam na varno”, kjer bi jih sovražniki težko našli), pod katerim so se vsem skriti nahajali posmrtni ostanki Nazarija, so se mu večkrat pokazali posebni svetlobni znaki, podobni sončnim žarkom. Ker ni vedel, kaj se dogaja, je sklenil svoje doživetje opisati še someščanom. Slednji so ga sicer poslušali, vendar mu niso verjeli, ker je svoje doživetje opisal nadvse »skromno in lahkotno«. K sreči pa se
čudežni dogodki niso končali tu. Neki meščan, po imenu Peregrino, je imel kmalu zatem v sanjah vizijo: videl je angela, ki mu je pokazal mesto, kjer so bili zakopani Nazarijevi posmrtni ostanki. Ko se je naslednji dan zbudil, je vse skupaj najprej povedal duhovnikom in cerkvenim dostojanstvenikom, s katerimi je odhitel na mesto, ki mu ga je v sanjah pokazal angel. Začeli so kopati, vendar niso našli, kar so iskali. Ker je bil Peregrino cenjen meščan, so vsi ljudje začeli moliti in v tistem trenutku se je luknja poglobila in zagledali so marmorno skrinjo z latinskim napisom: »Hanc patriam serva, Nazari sancte, guberna, qui pater et Rector Iustini diceris urbis.« Prevod bi se glasil: “O sveti Nazarij, vladaj in ščiti to domovino, ti, ki ti pravijo oče in zaščitnik Justinovega mesta”. Ob pokojnikovem skeletu so našli še svinčeno tablico, ki je izgledala tako:
NAZAR
PSVL. MI
GRAVIT
IN DNO KL
XIII. JVLY
Napis bi lahko prevedli: prezul Nazarij je odšel k gospodu 13. dne julijskih kalend.
Ko so ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo so prihiteli od vsepovsod, da bi videli ostanke škofa, o katerem so dotlej le slišali. Ob odprtju kamnite »krste« je bilo v bližini ogromno ljudi, tudi kronično bolnih in nepokretnih. Ko so se dotaknili Nazarijevih kosti so čudežno ozdraveli. 13. dan julijskih kalend je po današnjem koledarju 19. junij. Od tistega leta dalje so tako prebivalci mesta Koper, pa tudi ljudje iz okolice, vsak 19. junij slavili svojega zaščitnika in prvega škofa, poleg tega pa so ga tudi imenovali za svetega.
Vir: www.svetniki.org/sveti-nazarij-skof
Aegida, Capris, Capritana insula, Caput Ystriae, Justinopolis, Caput Histriae, Capo d’Istria, Capodistria, Koper, Kopar.
To je le nekaj imen, ki jih je v zadnjih dveh tisočletjih nosilo mesto Koper. Zadnja tri so italijanska, slovenska in hrvaška različica njegovega današnjega imena.
Nastanek Kopra in izvor njegovega prvotnega imena segata v pradavnino: Aegida je grško-tračansko ime, ki spominja na egido (ščit) grške boginje modrosti in znanja Atene. Po legendi naj bi se Atena hudo sprla s Pozejdonom in nato pred njegovim preganjanjem pobegnila prav v te kraje. Med spopadom obeh božanstev naj bi Atenin ščit, prevlečen s kozjo kožo, padel v morje, boginjino rotenje pa naj bi tako ganilo Zeusa, da je njeno egido spremenil v kleč. In če otok pogledate od daleč ali z višine, je prav zares podoben na morju počivajočemu ščitu.
Staro rimsko ime mesta, Capris, naj bi izhajalo iz dejstva, da so na otoku, kjer sprva ni bilo naselbine, redili koze. Po vsej verjetnosti so prav Rimljani prvi poselili del nizkega skalnatega otočka, na katerem je pozneje zrasel Koper.
Vendar pa sta že veliko stoletij pred tem na ustju reke Rižane, ob vznožju bližnjega griča Sermin, obstajala pristan in trgovsko središče, kjer je potekala izmenjava blaga in sužnjev, ki so prihajali s severa po kopnem in z juga po morju. Aegida utegne biti ime prav tega trgovskega vozlišča, ki ga je rimski zgodovinar Plinij Mlajši umestil med izliv Rižane in rimski municipij Parentium (Poreč). Kraj je bil popolnoma porimljanjen v 16. stoletju pr. n. št., ko je istrski polotok postal sestavni del Regio X – Venetia et Histria. To potrjujejo številne najdbe ostankov rimskih podeželskih vil (villa rustica) ter drugih arheoloških dokazov, odkritih na celotnem območju Sermina.
Mimo Stolpa Škrlovec nekega dne ne pride Palček, in ga, ker se mu pač dopade, vzame s seboj. Kapitan nadmornice izda ukaz, naj izsledijo krivca ukradenega stolpa. Na samotnem asteroidu izsledijo stolp, ga vrnejo na svoje mesto in v vesolje se vrneta red in mir. To zgodbo čez dolgo let pripoveduje pravljičar in sicer o tem, kako se je nad starodavno mesto Karnij spustila jata nadmornic-zmajev, ki so ga zasedli in mu začeli piti življenjske sokove. V trenutku zmede je Palček pograbil orožarski stolp in ga skril. Meščani so se oborožili z orožjem iz stolpa, organizirali odpor in jih pregnali. Tako je Palček je postal heroj.
Epilog zgodbe: Perkmandeljc bere pismo. Žena: »Kaj pišejo? Kaj je spet ušpičil ta tvoj nečak?« Perkmandeljc: »Čepi v grajski ječi, ker je pljunil stolp. Prosi, naj ga odkupim.« Perkmandeljc se odpravi z vrečo na rami: »Oh, ja. Le kaj bi ta zguba brez mene in mojega rudnika srebra?«
Avtor zgodbe in poslikave pred Mestno Knjižnico je Aleksander J. Potočnik, producent umetniške rezidence, kjer je zgodba nastajala. Pobudnik poslikave na steno je Zavod Carnica, poslikavo je podprla Mestna knjižnica Kranj.
V Žužemberku je znana legenda o čarovniškem procesu, ki se je zgodil v 17. stoletju.
Na bližnjem Kleku so se že od davnine zbirala čarovnice, ki so od tod širile čarovnije po vsej Krajini, tako domačini pravijo Suhi krajini. Končno je bila ena izmed njih ujeta in privedena na žužemberško sodišče. A se v celotnem, in ne prav prijetnem, sodnem procesu Žužemberčanki ni moglo dokazati vseh slabih del, ki naj bi jih naredila in je bila nato celo oproščena.
Zato še danes najdete marsikaj čarobnega, a o tem soditi danes ni več potrebno ….
Južno od Šentjurja, nad sotesko Kozarice, sta vsak na svojem hribu stala grad Ploštanj in grad Rifnik, ki ju je povezoval kamniti most. Legenda pravi, da sta se pred davnimi časi zaljubila ploštanjska grofična in rifniški mladi vitez. Njuna očeta nista podpirala njune ljubezni in sta jima prepovedala sestajanje. Zato sta se zaljubljenca dobivala na skrivaj na kamnitem mostu. Ploštanjski grof je ugotovil, da ga hči ne uboga, zato je dal razrahljati kamne v mostu, in pričakoval, da se bo most zrušil, ko bo vitez hotel obiskati grofično. Vendar pa sta se zaljubljenca zopet sestala na mostu, ki se je zaradi razrahljanih kamnov zrušil in zaljubljenca sta padla v globel pod njim.
Zaželite si neskončne ljubezni in se povzpnite na hrib Rifnik do grajskih razvalin, pot pa nadaljujte do arheološkega parka, z roba katerega se vam odpre pogled daleč naokrog.
V 16. stoletju je piransko župno cerkev sv. Jurija na griču močno načel zob časa. Sv. Jurij je na sramoto opozoril meščane. Izbral si je dečka, ki se je prav tedaj mudil v pristanišču, in mu naročil, naj županu pove, da je on, božji konjenik, zelo ogorčen, ker se njemu posvečena cerkev tako neslavno podira. Samo še čudež jo drži pokonci, ki pa tudi ne more večno trajati. Zato je skrajni čas, da se Pirančani lotijo obnove. Deček je prestrašeno izjecljal: »Kaj pa, če mi župan ne bo verjel?« Sveti vitez je zapretil: »Bo takoj oslepel!«
Žal se je zgodilo, da je svojo grožnjo moral uresničiti. Župan je bil ob vid, mali posrednik pa je izginil. Tedaj se je slepi župan globoko zamislil. Sklical je veliki svet, skupino preudarnih in modrih mož, ki so mu pomagali upravljati mesto, in jim zaupal svojo skrb. Skupaj so sklenili, da cerkev sv. Jurija popravijo. Na platnu Domenica Tintoretta je v prvem planu naslikan »srečen konec«; županu se je vrnil vid in vrnil se je deček, ki je pokleknil pred prestol med skupinama piranskih odličnikov.
Nekoč je bila majhna vas. Vaščani so zgradili grad Pungert, ki so ga stražili hlapci. V njem je živela grofica trdega srca. Kmetom je jemala žito in vino. Kdor se je uprl, so ga vrgli v ječo. Kadar se je ujezila, je tako zaklela, da je vse otrpnilo od groze. In kogar je uklela, je okamenel. Takrat so Metliko napadali Turki. Kmetom so požigali hiše, a gradu niso mogli zavzeti. Neko noč pa sta stražarja zaspala. Ko je videla, da so Turki zavzeli grad, je grofica v jezi zaklela: »Prekleta bodita, stražarja zaspanca! Da bi postala – KROKARJA!« Takoj sta se spremenila v vrana in zletela na grajski stolp. Turki so grad zažgali, le stolp je ostal. In na njem sta sedela krokarja ter žalostno krakala dan in noč.
Legenda o nastanku Tržiča govori o strašnem zmaju, ki je na vrhu Košute sprožil velik plaz skalovja, to pa je zasulo vas v dolini.
»Če star petelin znese jajce, se rodi iz njega velikanski zmaj«, so govorili starejši šentanski ljudje. Dogodek pa opisujejo tako:
»Pred več stoletij je bilo v naselju pod Ljubeljem več kot polovico kovačij. Tam je imel kovač starega petelina, ki mu je ušel na Košuto, kjer je znesel jajce, iz katerega se je izvalil zmaj. Zmaj se je zaril v goro, ko je zrasel v ogromno zverino, je to razklalo goro na dvoje. Sprožil se je bobneč plaz skal, ki je zasul naselbino pod goro. Da bi se rešili, so prebivalci stekli v dolino. Čez čas jim je zmanjkalo sape in so se ustavili. Tu stoji današnji Tržič.«
Po vrnitvi iz križarske vojne leta 1147 naj bi si štajerski mejni grof Otokar III. želel oddahniti, zato se je odpravil na lov na Konjiško goro. Oddaljil se je od ostalih lovcev in prišel v senčnato globel na južni strani gore, kjer je nenadoma zagledal košuto izredne beline. Grof se je ustavil na tem prelepem koščku narave, si oddahnil in malo zaspal. V dremežu je zagledal privid – moža, ki se je svetil bolj kot sonce in je bil oblečen v kameljo kožo. Tujec se je predstavil kot Janez Krstnik in grofu naročil, naj na mestu, kjer je zaspal, pozida samostan, vanj pa naseli kartuzijane, ki so pred tem s svetim Brunom na čelu ustanovili Veliko kartuzijo v francoskih Alpah. Otokar je svetniku zagotovil, da bo naročilo izpolnil in svetnik je izginil. Medtem se je približevalo grofovo spremstvo s psi, ki so podili zajca. Žival je iskala zavetje in se zatekla v plemičevo naročje. Vpitje lovcev je Otokarja prebudilo iz sna in v slovenskem jeziku je vzkliknil: “Zajec, glejte zajca!” In ta kraj je grof imenoval Zajec, nemško Seitz. Domačini pa še sedaj samostanu rečejo “Zajcklošter”.
Obiščite ŽIČKO KARTUZIJO z OTAKARJEVO PENINSKO KLETJO, ZELIŠČNO PRODAJALNO in LONČARSKIM ATELJEJEM ter se okrepčajte v najstarejši še delujoči gostilni na Slovenskem, GASTUŽU (1467).
Na robu zelenih dobrav, tam kjer se z vzpetine odpre čudovit pogled na vrhove Julijcev, stojijo ruševine gradu Waldenberg (Lipniški grad). V prvi polovici 13. stoletja so bili lastniki gradu Ortenburžani, ki so imeli v lasti tudi Grad Kamen pri Begunjah in nastajajoči trg Radovljica.
O zadnjem Ortenburžanu, Frideriku III, govori grajska legenda. Njegova žena, Margareta pl. Teck, naj bi svojega moža na Lipniškem gradu zastrupila s strupenim jabolkom. Zlonamerna grofica je bila za kazen spremenjena v ostudno kačo z zlato krono na glavi. Ta se še danes plazi po gradu.
Druga legenda govori o skrivnem rovu, ki naj bi pod reko Savo povezoval Lipniški grad in Radovljico. Rova še nismo našli, lahko pa se iz Radovljice na grad podate peš po slikoviti Naravoslovni učni poti Pusti grad.
Orfej je bil največji grški mitični pevec. Poročil se je z lepo Evridiko, ki jo je imel zelo rad. Nekoč jo je pičila kača in Evridika je umrla. Orfej njene smrti ni prenesel in je sklenil, da gre ponjo k Hadu, vladarju podzemlja. Ganil ga je s svojo glasbo in obljubil, da mu Evridiko vrne pod pogojem, da je na poti iz podzemlja ne bo pogledal. Ko je Orfej že ugledal sončno svetlobo, Evridika pa še ni izstopila iz podzemlja, se je spozabil, se obrnil proti njej in jo izgubil za vedno.
Ko se iz Novega mesta odpravite v okolico, naletite na vodo z zdravilnimi učinki. Blizu so terme, na Gorjancih pa je bajeslovni izvir vode, ki je dobrosrčni grajski gospe povrnil zdravje in mladost. Ali ima voda izvira Gospodična še danes takšno moč, lahko preverite na planinski poti.
Dobre vode Dolenjske in Gorjancev
Novo mesto je središče Dolenjske, ki je polna dobrih voda. Ob vrelcih termomineralnih voda sta zdravilišči Dolenjske Toplice in Šmarješke Toplice, na planotastih Gorjancih pa vas na poteh spremljajo potoki in izviri. Med najbolj znanimi je izvir Gospodična, ki po eni od slovitih bajk Janeza Trdine vrača moč in mladost – vsaj tistim, ki imajo dobro srce!
Grajska gospa, ki ni in ni mogla dobiti otroka, je že bolehna in postarana lepo sprejela in nahranila berača. Ta ji je dal zdravilni koren in jo napotil na sprehod na Gorjance. Tam je našla izvir z vodo, ki ji je s prvimi požirki povrnil zdravje, z drugimi moč in s tretjimi mladost. Ko se je z vodo z izvira še umila, je bila povrnjena tudi njena lepota. Sreča grajske gospe je bila razlog velikega praznovanja, na katerega so bili povabljeni tudi kmetje iz okolice gradu. Pravijo, da so še danes siti in veseli!
Do zgodb in posebnosti Gorjancev vodijo dobro označene poti. Poiščite svoje vire dobrega počutja med bukovimi gozdovi, potoki in izviri!
Nekoč je bil na koncu mesta bel grad, ob njem pa globoko jezero. V njem je živel hud zmaj, ki ni jedel drugega kot ljudi. Ukazano je bilo, da so mu morali darovati ljudi, ki jih je požrl. Prišel je ukaz, da morata žlahtni gospod in njegova gospa temu zmaju darovati človeka, da ga bo požrl. Grajska gospa se je odločila, da bo darovala skromno pastorko Marjetico. Ta je ubogala mačeho in se je oblekla kot nevesta in šla k jezeru. Med potjo je srečala starega moža, ljudem znanega po imenu sveti Jurij, ki jo je povprašal, kam odhaja tako žalostna. »Grem h globokemu jezeru, v katerem živi strašen zmaj. Ta me bo požrl. Svetu Jurij ji je odgovoril: »Nič se ne boj, Marjetica, saj bom šel s teboj.«
Šla sta k jezeru, iz katerega se je dvignil strašen zmaj. Sveti Jurij je dvignil desno roko, z njo nad zmajem storil sveti križ. Marjetica si je odtrgala pas in ga vrgla zmaju okoli vratu. Zmaj je tako močno zarjul, da so se zatresla tla in beli grad, v katerem sta prebivala oče in mačeha, se je podrl. (Vir: Povzeto po pesmi Sveta Marjeta, ki jo je med letoma 1842 in 1845 zapisal Matevž Ravnikar Poženčan na Selih pri Kamniku, kjer je bil župnik. Matevž Ravnikar Poženčan, NUK, Rokopisna zbirka, Ms 483, Ravnikar – Poženčan 1845: 11-14.)
Zgodbo si lahko ogledate v MEDOBČINSKEM MUZEJU KAMNIK.
Sloviti francoski vojaški in politični vodja, general in cesar, Napoleon Bonaparte je ljubil Idrijčanko. Leta 1805 se je Napoleon mudil v Schönbrunnu, kjer mu je prekrižala pot lepa Eva Lucija Cecilija Viktorija Emilija Kraus, ki je bila kasneje zaradi svoje velike ljubezni do živali poimenovana “Pasja grofica”. Vse do leta 1814 je ostala Napoleonova bolj ali manj diskretna spremljevalka, z njo pa naj bi se skrivoma celo poročil. Povzdignil jo je v baronico Wolfsberško, za njeno vzdrževanje pa je v neki angleški banki ustanovil denarni sklad. Njeno podobo je dal naslikati slavnemu portretistu tistega časa Lampiju. Njena podoba je kot grafika shranjena v MESTNEM MUZEJU IDRIJA.
Preden je šel grof Ulrik v boj, je videla njegova visoka gospa črnega vrana. Grofa je svarila: “Ne hodi z doma, videla sem črnega vrana, to pomeni nesrečo!” Vendar je Ulrik ni maral poslušati in je šel. Med bojem v Beogradu pa je zagledal istega vrana, ki ga je poprej videla njegova gospa. Ko ga je opazoval, ga je eden izmed sovražnikov zabodel. Tako je grof Ulrik žalostno končal.
Izberite lik in ga podoživite
Fascinantna CELJANKA, svetovna popotnica, poliglotka in pisateljica, predstavlja pomembno osebnost mesta, s svojim življenjskim stilom pa primer ženske, ki je izstopala iz tedanjega povprečja. Leta 1919 se je podala na pot okoli sveta, ki je neprekinjeno trajala 8 let. V času potovanja si je denar za življenje in potovanje služila sproti s pisanjem, prevajanjem in poučevanjem.
Oglejte si razstavo o njenem razgibanem potovanju in življenju v Pokrajinskem muzeju, slikajte se ob njenem kipu na ulici in spoznajte njen zadnji dom na obrobju mesta.
To je zgodba o nesrečni ljubezni med Friderikom, sinom najmočnejšega grofa celjske dinastije in Veroniko, dekletom nižjega rodu, ki je prinesla nesrečo in smrt.
Friderik je razjezil očeta zaradi svoje ljubezni do Veronike zaradi katere je morala umreti Friderikova prva žena in na koncu tudi sama Veronika, medtem ko je bil Friderik zaprt v ječi stolpa, ki se danes imenuje Friderikov stolp.
Spoznajte Friderikov stolp na gradu, kjer je danes razstava srednjeveških mučilnih naprav, v Pokrajinskem muzeju pa si oglejte življenjsko zgodbo rodbine celjskih grofov, njihov vzpon in padec. Zgodba o nesrečni ljubezni živi še danes in je inspiracija za nove sodobne oblike – muzikal Veronika Deseniška je spektakularen glasbeni dogodek mladih celjskih ustvarjalcev, ki se uprizarja na odru Starega gradu Celje!
Sofia Hess je ženska, ki je opazno zaznamovala življenje slovitega izumitelja Alfreda Nobela. V sedemdesetih letih 19. stoletja je nekaj časa živela v Celju. Od leta 1876, ko jo je spoznal v Badnu pri Dunaju, do svoje smrti leta 1896, je Nobel Sofio izdatno finančno podpiral in ji v oporoki zapustil tudi letno rento v višini 6.000 gld. S Sofio je Nobel večkrat obiskal Celje, kjer je živela njena sestra Amalija. V Gosposki ulici si lahko ogledate kip znanega izumitelja Alfreda Nobela in se udeležite predstave »Čajanka s Sofijo Hess«.
Preberite kdo je škrat Perkmandlc. Če pa iščete več informacij o Decembru v Idriji, kliknite na >> Festival Perkmandlc
Spustite se v skrivnostno podzemlje drugega največjega živosrebrnega rudnika na svetu – morda srečate jamskega škrata Perkmandlca! Ta je v preteklosti rad ponagajal rudarjem, včasih pa jim je naklonil tudi nekaj sreče in jim pokazal pravo pot do bogatih nahajališč rude. Včasih naj bi ga celo slišali, kako v oddaljenih rovih koplje rudo. Že Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske pisal, da so mu predvsem vraževerni rudarji na posebnih krajih puščali lončke s hrano. Ti jamski škrati niso trpeli preklinjanja, žvižganja in ostalih »pobalinstev« rudarjev.
Perkmandlca morda lahko opazite na ogledu Antonijevega rova (Povezava za nakup karte za ogled Antonijevega rova). Za otroke priporočamo doživetje Lov na Perkmandlčkov zaklad.
Legenda pravi, da je v zadnjih desetletjih 15. stoletja oz. natančneje leta 1490 v takrat še pretežno gozdnati in neposeljeni pokrajini škafar v studencu namakal lesene škafe. Ko je želel enega od škafov dvigniti, je v njem opazil srebrne kapljice – samorodno živo srebro. Povsem neznano tekočino, svetlečo in težko, je odnesel k zlatarju v Škofjo Loko … in od tu se prične živosrebrna zgodba Idrije. Na mestu, kjer naj bi škafar našel živo srebro, danes stoji CERKEV SV. TROJICE. Prvotno lesena cerkvica je bil tam postavljena leta 1500.
Podobo škafarja avtorja Janka Trošta si lahko ogledate v MESTNEM MUZEJU IDRIJA.
Eden najbolj znanih slovenskih izumiteljev je bil rojen v Idriji l. 1890, v t.i. Šelštvi, stavbi pred vhodom v Antonijev rov, ki je služila kot prizivnica rudarjem.
Bloudek je znameniti slovenski letalski konstruktor, načrtovalec številnih športnih objektov in vsestranski športnik. Med drugim je skonstruiral svetovno znano skakalnico, Bloudkovo velikanko v Planici, zasnoval in izdelal pa je tudi prvi slovenski avtomobil »triglav«. Po njem se imenuje tudi najvišje priznanje na področju športa v Sloveniji.
Oglejte si kraj njegovega rojstva, v Šelštvi, ob vhodu v turistični rudnik Antonijev rov.
Pred davnimi časi so v Kamniku živeli trije bratje. Izučili so se za duhovnike in želja meščanov je bila, da bi vsi trije prvo mašo darovali v novi cerkvi. Zbrali so denar in začeli zidati cerkev na griču nad mestnim jedrom. Vendar pa jim je pred koncem gradnje zmanjkalo denarja in zanj so morali prositi bogato grofico Veroniko, ki je živela v gradu ob cerkvi. Lepa in mlada grofica je bila znana po svoji prevzetnosti in skoposti. Ob njihovi prošnji je tako le prevzetno zaklela: »Poberite se berači! Raje se pri tej priči spremenim v kačo, kot da bi dala en sam dinar za vaše prazno delo!«. Pravično nebo je slišalo to kletev in Veronika se je začela spreminjati v pol žensko in pol kačo, zemlja pod njo pa se je odprla in jo pogoltnila v svoje globine. Tik pred tem je s pestjo udarila v skalo, na kar še danes spominja odtis, ki je viden ob vhodu na Mali grad. Grad je zajelo neurje, ki ga je podrlo do tal. Ukleta Veronika, skrita pod Malim gradom, med svojimi zakladi še danes čaka na rešitelja. Ta se bo moral zibati v smrekovi zibelki in z leskovo šibo trikrat udariti. Po tretjem udarcu se bo ukleta Veronika spremenila v prelepo grofično. Tisti, ki jo bo odrešil, bo postal njen mož in lastnik zakladov.
Kje se zgodba lahko vidi:
V TIC-u rezervirajte otroško turistično vodenje Lov na Veronikin zaklad. Vodstvo bo prilagojeno starosti otrok, zagotovo pa se bodo vzpeli na Mali grad, kjer je Veronika v besu pustila odtis svoje pesti. Medtem ko malčki iščejo Veronikin zaklad, ste star(ej)ši vabljeni na kavo v mestno kavarno Veronika. Od tod se lepo vidi cvetlični grb mesta z upodobljeno grofično in gradom. Komur pa bolj kot kava diši pivo, bo na steklenici lokalnega piva Mali grad ugledal podobo pol ženske pol kače, torej Kamniške Veronike.
Povezan dogodek/znamenitost:
Kamničan Rudolf Maister – Vojanov je bil prvi slovenski general in borec za severno mejo, ustanovitelj prvega slovenskega bataljona, ki je veljal za odličnega stratega. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Njegova rojstna hiša stoji na Šutni, kjer je Jože Plečnik oblikoval tudi Maistrovo spominsko ploščo. Vojaška vloga Rudolfa Maistra je bila odločilna ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja države SHS. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko, ki mu je podelil čin generala. Maister je veljal tudi za umetniško dušo, bil je pesnik, slikar in bibliofil. Leta 1904 je bila natisnjena njegova prva pesniška zbirka Poezije. Drugo pesniško zbirko z naslovom Kitica mojih je izdal šele leta 1929.
Na znani kamniški ulici Šutna se nahaja rojstna hiša Rudolfa Maistra, ki v svoj muzej vabi vse, ki bi radi izvedeli več o zgodovini prve polovice 20. Stoletja in o Rudolfu Maistru, kot domoljubu, generalu in pesniku. Obisk je lahko še bolj vznemirljiv in poučen, če znamenitost obiščete z napravo GPS, saj se v hiši nahajata kar dva geocaching zaklada.
Šport in rekreacijo Novo mesto danes ponuja predvsem na prostem: na kolesarskih in pohodniških turah, na čolnu ali supu na reki. Največ športnega ponosa iz preteklosti pa je povezanega s telovadnico najstarejšega Narodnega doma v Sloveniji. V njem so se zbirali Sokoli, med njimi tudi telovadec Leon Štukelj, nosilec kar 6 olimpijskih medalj. Novomeščan je nastopil na treh olimpijskih igrah: 1924, 1928 in 1936.
V Novem mestu so ustvarjali številni likovni, literarni in drugi umetniki. Med najbolj znanimi je slikar in grafik Božidar Jakac. Ugleden profesor, akademik in prejemnik številnih nagrad je rodnemu mestu podaril zbirko likovnih del, ki je na ogled v galeriji Jakčevega doma. Med deli so njegove upodobitve domačega mesta in krajine ter akvareli z njegovih potovanj po Evropi in Ameriki.
S sprehodom po Ptuju podoživite čas rimskih cesarjev! Kostumirani vodniki vas bodo popeljali po poteh rimske Poetovine – od arheološkega parka na prostem do slovitega Orfejevega spomenika. Oglejte si še mistični tempelj boga Mitre.
Prepustite se brezskrbnemu uživaštvu in izkusite rimsko razvajanje v wellnessu Grand hotela Primus. Največje doživetje rimske Poetovione pa so prav gotovo RIMSKE IGRE, ko Ptuj zasede več kot osemsto gladiatorjev, legionarjev, senatorjev, vestalk, bogov in ostalih Rimljanov.
je bil senator in poveljnik rimske legije, ki je služboval v antičnem Ptuju v 1. stoletju. Prav v času njegova prihoda na Ptuj se mesto prvič omenja v pisnih virih. Primus je veljal za izvrstnega govornika in hrabrega bojevnika, ki je zbrane legije popeljal proti Rimu, ga osvojil in predal poveljstvo izvoljenemu cesarju Vespazijanu. Njegovo ime danes nosi sodobni hotel v Termah Ptuj.
Anton Tomaž se je 1756 rodil v eni od meščanskih hiš v Radovljici. Že zgodaj je odšel v Ljubljano in od tam na Dunaj. V prestolnici cesarstva se je srečal z gledališčem, literaturo in glasbo. Mesto ga je izoblikovalo v samozavestno in ambiciozno osebno, ki je bila po vrnitvi v Ljubljano del intelektualne elite. Jasno je izražal svoje razsvetljenske nazore. Ustanavljal je šole, se boril za ustanovitev prve slovenske knjižnice, slovenski jezik in gledališče.
Slovenci ga poznamo najbolj kot avtorja prvega dramskega dela v slovenskem jeziku (Županova micka), čeprav je tudi avtor prvega obsežnega dela o slovenski zgodovini.
Kot šolski nadzornik je obiskal tudi šolo v Radovljici. Tam je prisostvoval pouku, ki je ga je vodil učitelj, gospod Eš. Ta je učil tudi mladega Linharta. Ker Linhartu njegove učne metode niso bile všeč, je svojega nekdanjega učitelja poslal na dodatno izobraževanje.
Oglejte si: Mestni muzej Radovljica.
Kaj počne zamorc škofjeloškem v grbu? Uživa v hvaležnosti! Ko sta tod potovala zemljiški gospod
Abraham in njegov zamorski služabnik, sta v temni hosti naletela na velikega medveda. Zamorc je medveda z lokom pokončal, gospodar pa mu je dejal: »Rešil si mi življenje! Nagradil te bom tako, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil.« Dal ga je naslikati v grb mesta.
Loški kapucin, pater Lovrenc Marušič oz. oče Romuald je leta 1721 napisal Škofjeloški pasijon, ki je najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga. Napisan je v taki obliki, da je bil razumljiv in sprejemljiv za slovenskega človeka izpred skoraj 300 let. S tem pogumnim dejanjem je pokazal, da je slovenski jezik prav tako kot jeziki drugih kulturnih narodov, primeren in uporaben za posebne izpovedne zvrsti.
Povezana vsebina: ŠKOFJELOŠKI PASIJON, KAPUCINSKA KNJIŽNICA
Leta 2015 je minilo 500 let od Slovenskega kmečkega upora, ki velja za največji kmečki upor na Slovenskem, saj je zajel skoraj celotno slovensko ozemlje, udeležilo pa se ga je 80.000 članov kmečke zveze. Valvasor je v svoji znameniti Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da se je leta 1515 širjenje kmečkih uporov iz Notranjske na Štajersko začelo prav pri Konjicah. V spomin na dogodek so Konjičani ob okrogli obletnici pripravili veliko uprizoritev Slovenskega kmečkega upora. Na trgu se je zbrala »uboga gmajna«, kar ponazarja tudi nemška žolnirska pesem iz tedanjega časa: »Le vkup, le vkup uboga gmajna!«
Preko 400 prostovoljcev, odetih v avtentična oblačila tistega časa, se je podalo v boj za staro pravdo. Del konjiške in puntarske preteklosti boste lahko ponovno podoživeli v letu 2025.
Na sprehodu skozi mesto poiščite spominsko ploščo, posvečeno 500-letnici Slovenskega kmečkega upora, ki je nameščena na trški hiši številka 29, v konjiškem Starem trgu, kjer domuje Občina Slovenske Konjice.
Ivan Minatti, izjemen pesnik, prevajalec in urednik, se je rodil v Konjicah, 22. 3. 1924 in z njimi ostal povezan vse svoje življenje. Rad se je vračal v svoj rojstni kraj in rad se je družil s Konjičani, ki so ga vzeli za svojega. Bil je častni občan Slovenskih Konjic. V slovenskem merilu je prepoznan kot eden najpomembnejših in najznačilnejših pesnikov prvega povojnega rodu ter tipični predstavnik povojnega intimizma. Teme njegovih pesmi so bile ljubezen, narava, družba in poezija. Njegova najbolj prepoznavna pesem »Nekoga moraš imeti rad« pooseblja zgodbo Slovenskih Konjic. Ko jih boste doživeli v vsej njihovi očarljivosti, si jih boste za vedno shranili tja nekam na srčno stran. Njemu v spomin in v poklon njegovemu delu je Katja Majer, akademska kiparka, ustvarila kip, ki opominja na njegovo pesniško in človeško veličino.
POSEDITE Z IVANOM MINATTIJEM na njegovi klopci v Slovenskih Konjicah, na Škalski 7.
Le kaj je v Tržiču tako vnebovzetnega, da je slavni maršal Radetzky – prav tisti katerega slavni marš igrajo Dunajski filharmoniki vsakega novega leta dan in vsa svetovna smetana vzhičeno ploska po taktu – potem, ko si je med bitkami z Napoleonom le vzel čas za poroko, prav v tem kraju od skope tašče kupil grad za kar 60.000 goldinarjev? Všeč mu je bil! Verjemite. Bil je človek z okusom! Sprehodite se po sledeh slavnega maršala, spoznajte njegov tržiški dom in gospodarsko udejstvovanje.
Ob koncu 19. stoletja je v Tržič prišel Julij baron Born, ki je tedaj od Kranjske industrijske družbe kupil obširne posesti in intenzivno začel razvijati tržiško gospodarstvo. Bil je strasten lovec, v lasti je imel rudnik živega srebra v Podljubelju, v Jelendolu je zgradil žago, gospodaril je s planinami in gozdovi. Po njegovi smrti sta družinsko premoženje prevzela sinova Friderik in Karl. Zlasti Karl je ostal ljudem v lepem spominu, cenjen je bil kot dober gospodarstvenik. Še dandanes lahko občudujete njihovo velikopoteznost, ko se po slikoviti, nezahtevni poti iz Ljubelja skozi Bornova tunela vklesana v živo skalo, pripelje do planine Preval, ali na sprehodi skozi Dovžanovo sotesko, kjer je tunel, ki so ga naredili, še danes edina prometna povezava Doline in Jelendola s Tržičem.
Povezave: DOVŽANOVA SOTESKA
Rojen 5. marca 1825 v Metliki, umrl 28. novembra 1896 na Dunaju.
Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka. Licej v Ljubljani je zaključil leta 1845, nato nekaj časa študiral bogoslovje. Od leta 1846 je služboval v Ljubljani, leta 1851 pa je postal uradnik in prevajalec na najvišjem sodišču na Dunaju.
Zbiral je jezikovno in etnološko gradivo ter ga primerjal s pojavi od drugod. V Letopisu Matice slovenske je objavljal obširne razprave. Znan je njegov spis o delu Jerneja Kopitarja. Prizadeval si je tudi za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika.
Njegovo ime nosi edino folklorno društvo v občini Metlika.
Metliško obredje
Ivan Navratil je v časopisu Vedež leta 1849 prvi omenil ples, ki so ga plesali ob praznovanju velike noči, vuzma..
Del metliškega obredja je metliško kolo, ki sodi med najstarejše plesno izročilo na Slovenskem. Značilnost izvajanja metliškega obredja je plesanje le ob petju in brez instrumentalne spremljave.
Od leta 1992 ga na velikonočni ponedeljek ponovno izvaja Metliška folklorna skupina Ivan Navratil na Trgu svobode v starem mestnem jedru Metlike. Od leta 2013 so Vuzemski plesi in igre v Metliki zaradi svoje izjemnosti vpisani v Register žive kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije.
Kar 200 let je Kranjska živela v strahu pred turškimi vpadi. Najhujše posledice je občutila Bela krajina, ki se je soočala s plenjenjem, požigi, poboji in zasužnjenjem prebivalstva.Njeno varnost je zagotovil šele general Ivan Lenkovič. Po rodu je bil iz Like in je pripadal delu hrvaškega plemstva, ki se je pred Turki umaknilo na Kranjsko. Njegova glavna gradova sta bila Otočec in Pobrežje. Turški vpadi so leta 1549 vzpodbudili Lenkoviča za utrjevanje meje in k izgradnji gradu Pobrežje. Gradnjo je podprlo kranjsko plemstvo. Ker je bila v interesu deželnega kneza, je bil grad utrjen že leta 1555. Z naselitvijo Uskokov v okolici gradu, je Lenkovič še dodatno okrepil obrambo Bele krajine.
Tartinijevo najbolj znamenito delo se imenuje Vražji trilček. Ime te slavne violinske sonate je povezano z njenim nastankom, o katerem je slavni skladatelj pripovedoval naslednjo zgodbo:
Neke noči leta 1713 je sanjal, da je s hudičem sklenil pakt za svojo dušo. Vse je potekalo, kot si je želel: novi služabnik mu je izpolnil vse želje. Dal mu je tudi svojo violino, da bi videl, ali zna igrati nanjo.
Osupel je bil, ko je zaslišal sonato, tako čudovito, zaigrano s tako virtuoznostjo in čutnostjo, da si je ne bi mogel zamisliti v svoji najgloblji fantaziji. Bil je navdušen in očaran ⧿ in takrat se je zbudil. Takoj je pograbil svojo violino, da bi ponovil vsaj delček melodije iz sanj. A zaman! Kar si je zapomnil, je le bled obris vražje umetnine. Kljub temu je to vrhunska stvaritev Vražji trilček …
Škof, pisatelj, pesnik, pedagog, domoljub Slomšek je bil rojen v Unišah pri Ponikvi. Njegov praded Štefan Novak-Slomšek, lastnik posestva Slom, je leta 1737 dal pozidati cerkev sv. Ožbalta (podružnico cerkve sv. Martina). Mladi Slomšek je na gričku pri cerkvi sv. Ožbalta pasel čredo svojega očeta. Njegovi vrstniki so ga že takrat zelo spoštovali. Ko so pasli okoli Ožbaltove cerkve, je Anton večkrat stopil na stopnice, ki so vodile v zvonik, in jim pridigal. Tako se je že v zgodnji mladosti v njem prepoznaval veliki cerkveni govornik.
Ogled: cerkvica sv. Ožbolta, kjer so v kotu med stolpom in cerkvenim zidom z lesenim opažem zakrite stopnice, s katerih je Slomšek kot pastirček pridigal.
Pošteni Franc Guzaj je bil po krivem obtožen tatvine, kar je v njemu razplamtelo slo po maščevanju in boj za malega siromaka. Postal je upornik, ki je jemal bogatim in pomagal ubogim in med ljudstvom postal poznan pod imenom kozjanski Robin Hood.
Na Prevorju stoji njegova štiri metre visoka skulptura iz hrastovega debla, katere avtor je Franc Černelič. V njej je upodobil različne slike življenja kozjanskega Robin Hooda: krivo obsodbo, ujetost – junaka gledamo skozi zaporniško lino, neuresničeno ljubezen in smrtno obsodbo. Kip ima posebno funkcijo, saj lahko obiskovalec položi roko k lini in se hkrati priporoča, da ne bi bil po krivici obsojan, da ga ne bi laž prizadela in naredila nesrečo v življenju!
“Ni jih na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci in lepšega daru ne vem, kakor jim čedno pesmico dati,” je leta 1847 zapisal Anton Martin Slomšek. Tedaj je v Sv. Juriju ob južni železnici že odraščal rod Ipavcev. Po izobrazbi so bili zdravniki, po srcu pa glasbeniki in skladatelji, ki predstavljajo pomemben dejavnik v razvoju slovenske kulture v času avstro-ogrske oblasti.
Franc Ipavec je slovel po operativnem zdravljenju očesne mrene. Njegov sin Benjamin velja za pomembnega predstavnika slovenske glasbene romantike. Največje dosežke je ustvaril v vokalni liriki s samospevi na besedila slovenskih pesnikov. Napisal je prvo slovensko opero z zgodovinsko snovjo Teharski plemiči. Drugi sin Gustav je prevzel očetovo zdravniško prakso, kot župan pa je imel v domačem kraju na voljo dober pevski zbor, pri katerem je lahko hitro preizkusil svoje kompozicijske zamisli in vsak Slovenec pozna njegovo pesem Slovenec sem. Gustavov sin Josip se je kot glasbenik proslavil predvsem s prvim slovenskim baletom Možiček, samospevi in glasbo za opereto Princesa Vrtoglavka.
Sv. Nazarij, zavetnik mesta in koprske škofije, naj bi se rodil v Borštu pri Kopru med leti 470 in 480. Bil je prvi koprski škof (imenovan leta 524). Po legendi je bil njegov prihod v Koper povezan s čudežem. V mesto naj bi prišel peš po morju, ne da bi si zmočil nog. Meščani naj bi ga pričakali v mandraču sv. Petra, od koder so videli šop svetlobe, ki se je dvignil iz morja in izginjal proti mestu. Ta čudežna svetloba naj bi se ponavljala vsako leto na svetnikov dan, 19. junija, zato so ga Koprčani častili kot svojega zavetnika. Na ta dan se je vsako leto odvijalo praznovanje s slovesnim bogoslužjem in procesijo po koprskih ulicah, z obloženimi stojnicami in zabavo. Danes je praznovanje obnovljeno, čeprav v nekoliko drugačni obliki.
Rod Ruardov izvira iz Belgije. Valentin Ruard je v 17. stoletju kupil savske fužine in rudnike v Savskih jamah pri Jesenicah, njegov sin Leopold pa je posest še povečal z zemljišči na Savi, v Mojstrani, okolici Kranjske Gore, rudnikom premoga v Zagorju in talilnico železa pri Litiji.
Viktor Ruard se je rodil 26. marca 1814 na Savi. Podjetje je leta 1861 samo pri rudnikih nad Jesenicami zaposlovalo 158 rudarjev. Veljal je za dobrega, vljudnega in skromnega človeka. Družbo je rad zabaval z malimi žepnimi coprnijami in bil tudi vnet kegljač. Večkrat je spraševal uradnike, kaj delajo. »Ah, to lahko počaka do jutri, gremo kegljat …«, in jih povabil na kegljišče za graščino. Njegova žena Ana, rojena Atzl, je bila ošabna zapravljivka. Razsipno življenje žene in njunih enajstih otrok naj bi pripomoglo k propadu podjetja. Viktor Ruard je leta 1871 vse svoje premoženje prodal Kranjski industrijski družbi, sam pa je obdržal del graščine na Savi, kjer je preživel svoja zadnja leta in umrl leta 1886.
Vir: Marko Mugerli, Savski fužinarji – znani Evropejci. Jesenice, GMJ 2008, str. 37-53
Zanimivosti:
V Kranju skoraj ni kotička, ki ne bi obujal spomina na našega največjega pesnika, velikega svetovljana in človekoljuba, ki je med drugim napisal tudi državno himno. V Kranju je preživel zadnji dve leti svojega življenja, mesto pa je postalo varuh njegove dediščine. V Prešernovi hiši je urejen spominski muzej, pokopan je v Prešernovem gaju, ki je danes spokojen mestni park. Njegovo ime nosi Prešernovo gledališče, pred njim pa stoji velik pesnikov spomenik, pravi simbol Kranja. V Galeriji Prešernovih nagrajencev je na ogled najbolj žlahtno, kar premore slovenska kultura, dela nagrajencev Prešernovih nagrad.
Na Slovenski kulturni praznik, 8. februarja, je v Kranju Prešernov smenj, ki odene mesto v podobo 19. stoletja in obudi spomin nanj. Dogodek je pravo kulturno doživetje.
Lamelni oklep in kopjasto orožje Ango – statusna simbola vojaške elite
Oglejte si najizjemnejšo poznoantično najdbo iz Kranja – lamelna oklepa in kopjasto orožje ango, kakršne so v 6. stoletju v Evropi nosili le najimenitnejši bizantinski in germanski vojščaki. Tako dobro ohranjenih tovrstnih oklepov ni mogoče videti nikjer drugje v Evropi. Frankovska prisotnost je dokazana tudi z bogatimi ženskimi grobovi, kjer so našli pravo bogastvo. Zlati ženski grobovi skupaj z najdbo orožja kažejo na velik strateški položaj Kranja. Vsa arheološka odkritja so na ogled v Gorenjskem muzeju in ponujajo pravo zgodovinsko popotovanje. Replike starodavnega nakita so prekrasen trajen spominek, ki ga dobite v Kranjski hiši.
Agoni so kopja, ki so večinoma povsem oblita z železom, nasajena na lesen držaj. Gre za specialno orožje frankovske družbene elite in hkrati njen statusni simbol.
Lamelni oklep je bil sestavljen iz nekaj manj kot 270 ozkih kovanih ploščic, t.i. lamel, ki so bili z usnjenimi jermeni sešiti v šest nizov, ti pa nato obešeni drug na drugega in so sestavljali oklep. Zaradi svoje zgradbe je bil izjemno trden in hkrati zelo gibljiv. Skrbna restavracija ob odkritju poškodovanega oklepa je omogočila njegovo natančno rekonstrukcijo in izdelavo prototipa, ki si ga lahko tudi nadenete.
V Layerjevi hiši je na prehodu iz 18. v 19. stoletje živel slovenski slikar Leopold Layer, poznobaročni slikar, čigar slike so v sredini 19. stoletja krasile skoraj vsako hišo v Kranju. Njihova delavnica je navadno imela dovolj dela, ko pa so l.1809 Francozi zasedli Kranjsko, so naročila prenehala. V stiski so začeli v ponarejati avstrijski papirnati denar in ga širiti med ljudi. Zaradi tega so ju z bratom zaprli in slednji je v ječi umrl, Leopolda pa so obsodili na pet let ječe. V stiski in negotovosti se je zaobljubil, da bo poslikal kapelico Matere Božje na Brezjah, če bo rešen. Ko je bil oproščen je izpolnil obljubo in naslikal najbolj čaščeno slovensko milostno podobo „Marije Pomagaj“.
Spoznajte Prešernovega sodobnika in izumitelja fotografije na steklo Janeza Puharja. Vodili vas bomo skozi njegovo življenje in delo, praktično pokazali njegov fotografski postopek in ohranjene fotografije na steklo. Pogledali boste skozi “prvi fotoaparat” – camero obscuro.
Ogledu spominske sobe priključite še praktični del – DELAVNICO. V fotografski temnici sami ročno razvijte črno-belo fotografijo. Seznanili se boste z ročnim razvijanjem fotografij, osvojili nove izraze in izdelali trajni spominek, ki ga po končani delavnici odnesete domov.
Informacije in najava skupin: 051 615 388 ali 04/201-39-67 (Magda Zore)
Povezave:
PUHAR.SI
FOTOGRAFSKO DRUŠTVO JANEZ PUHAR
Janez Puhar, Avtoportret, hyalotipija (fotografija na steklu) ali svetlopis, 12,1 x 10,3 cm, Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, inv. št. F-60 (Foto: Tomaž Lauko, NMS)
Andrej pl. Auersperg oziroma Andrej Turjaški, rojen 9. aprila 1565 v Žužemberškem gradu. Vojaški poveljnik in eden izmed zmagovalcev epske bitke s Turki pri Sisku leta 1593, ko združene Kranjske, Hrvaške in Germanske enote premagajo več kot 3 krat številčnejšo turško vojsko pod poveljstvom Hasanpaše Predojeviča.
Za mogočnimi zidovi Žužemberškega gradu začutiš, da je bilo Andreju že v zibko poležena trdnost, vztrajnost, moč in junaštvo. V gradu si lahko ogledate razstavo o Andreju in bitki.
Knez Janez Vajkard Auersperg, rojen 11. marca 1615 v Žužemberškem gradu. Leta 1653 postane knez Svetega rimskega cesarstva s pravico kovanja lastnega denarja ter veliki palatin z nazivom. Bil je član knežjega kolegija, grof v Welsu in grof Kočevski. Od leta 1654 je postal vojvoda v Münsterbergu (Ziebice) in Frainkesteina (Zabkovice Šlaskie) na Poljskem. Leta 1664 je postal pokneženi grof v Tengnu. Bil je ustanovitelj fidejkomisa Kočevje, Žužemberk, Višnja Gora, Poljane, Postojna, Lož, Snežnik in Belaj. Za časa cesarja Leopolda I. postane tudi prvi minister. Žal pa je moral zapustiti Dunaj zaradi nerazumne želje po kardinalski časti. 11. decembra 1677 umre na svojem Žužemberškem gradu.
V glavnem obrambnem stolpu je postavljena velika portretna slika.
Obe izjemni osebnosti se da doživeti ob srednjeveškem dnevu ter pravljični noči in dnevu na Žužemberškem gradu.
Rozalija Sršen – Zalla Zarana, filmska igralka, rojena 16. julija 1897 v Žužemberku. Je prva slovenska filmska igralka v Hoolywoodu, ki je leta 1921 dobila prvo pomembno vlogo v filmu Kolo sreče, kasneje je igrala še v filmih Vesela vdova, Padla angela, Kakšna je cena ljubezni, Tatica src, Krila, ki je bil nagrajen z oskarjem. Iz filmskega sveta se je umaknila z zvočnim filmom. Igrala je vloge privlačno eksotične in usodne ženske. Umrla je 12.7.1967 v Woolywoodu.
Na rojstni hiši v Žužemberku je postavljena spominska plošča.
Slikar Frančišek Karel Remb se je leta 1675 rodil v Radovljici. Prvih slikarskih veščin se je učil pri očetu Janezu Juriju, vendar je že v začetku 18. stoletja odšel v Gradec na povabilo grofa Ignaca Marije Attemsa, ki ga je najel za slikarsko opremo svojih dvorcev in palač in mu omogočil nadaljnje šolanje v Italiji.
Remb (tudi Remp) je pomemben slikar zgodnjega avstrijskega baroka, saj je svoja dela pustil na mnogih slikah in poslikavah v palačah, cerkvah in samostanih v današnji Avstriji.
Na Slovenskem pa je znan predvsem po poslikavah Viteške dvorane gradu Brežice. V celotno poslikavo velikega dvoranskega prostora, kjer se skozi skrivnostno motiviko mitov izkazuje odličnost plemiške rodbine Attems, je slikar vključil svojo podobo v vsej eleganci in galantni drži baročnega dvorjana kot celopostavni avtoportret.
Oglejte si: POSAVSKI MUZEJ BREŽICE
Maks Pleteršnik se je rodil leta 1840 v Pišecah. V zgodovino slovenskega naroda se je zapisal s svojim najpomembnejšim delom: Slovensko-nemškim slovarjem. Pred njim so to poskusili storiti že drugi slovenski jezikoslovci, med njimi tudi Fran Levstik, vendar so nad dolgotrajnim delom obupali. Pleteršnik se je dela lotil z vso resnostjo in veliko ljubeznijo, saj se je zavedal pomena slovarja za Slovence. Pripravljal ga je v rojstnem kraju, ki mu je nudil potreben mir za potrpežljivo delo.
Z izdajo slovarja (prvi del 1893 in drugi del 1894) je okronal stoletna prizadevanja Slovencev, da bi imeli čim bolj popoln slovensko-nemški slovar.
Maks Pleteršnik je v rojstnih Pišecah leta 1923 tudi umrl. Njegovo ime ponosno nosi tamkajšnja osnovna šola. Pomen Pleteršnikovega življenjskega dela in njegovo življenje je na ogled v Pleteršnikovi domačiji, ki ga upravlja Društvo za varovanje maternega jezika, naravne in kulturne dediščine Maksa Pleteršnika Pišece – Društvo Pleteršnikova domačija Pišece.
Oglejte si: PLETERŠNIKOVA DOMAČIJA PIŠECE
Slikar, grafik in muzealec Franjo Stiplovšek je bil rojen leta 1898 v Malinski na Krku. Poleg umetniškega ustvarjanja je poučeval risanje na srednjih šolah v Posavju. Z ženo Ivo (rojeno Lavrič, leta 1904 v Cerknici) sta bila kot pionirja posavskega muzealstva ključna za vzpostavitev Posavskega muzeja v Brežicah in pripomogla k prepoznavanju, vrednotenju in varovanju snovne in nesnovne kulturne dediščine.
Njuno življenje je zaznamovala izjemno dejavna skrb za kulturno dediščino. Franjo Stiplovšek je Posavskemu muzeju Brežice postavil neomajne temelje za uspešno muzejsko delovanje in mu ravnateljeval do upokojitve 1962. Njegova zvesta življenjska in muzejska družica ter umetniška muza Iva Stiplovšek pa je ob njem srčno, predano in nesebično opravljala pedagoško delo na področju kulturne dediščine vse do svojega 92. leta starosti.
V poklon umetniku in ustanovitelju muzeja je v Posavskem muzeju Brežice je na ogled spominska razstava.
Oglejte si: POSAVSKI MUZEJ BREŽICE
Akademik Jože Toporišič se je rodil leta 1926 na Mostecu pri Brežicah. Je eden pomembnejših jezikoslovcev iz polovice prejšnjega stoletja. Predvsem je poznan po svoji Slovenski slovnici, prav tako je soavtor dveh temeljnih slovenskih jezikoslovnih del: Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis ter avtor Enciklopedije slovenskega jezika.
Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti je od leta 1963 predaval slovenski knjižni jezik. Vse do upokojitve leta 1996 je bil tudi predstojnik katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo.
Za svoje delo je bil odlikovan s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije, Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti in na področju slovenskega jezikoslovja.
Leto 2016 je bilo v njegov spomin razglašeno za Toporišičevo leto, v katerem so potekale številne aktivnosti za ohranjanje in predstavljanje neprecenljive dediščine akademika prof. dr. Jožeta Toporišiča: poimenovanje OŠ Dobova v OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova, spominska plošča na rojstni hiši na Mostecu, spominsko obeležje v Ljubljani, razstava v Posavskem muzeju Brežice …
Oglejte si: Spominsko ploščo na Toporišičevi rojstni hiši na Mostecu.
Izberite lik in ga doživite
Pred mnogimi leti, se je pred cesarjem na Dunaju hvalil Pegam: »Kje je kdo, ki bi se postavil meni ob bok?«
Cesar se pohvali, da ima junaka ki živi na Kranjskem, tam, kjer po belem produ teče reka Sava. Cesar nemudoma pošlje po Lambergarja. Temu mati da napote katerega konja zajahati in kako se na Dunaju boriti s strašnim Pegamom. Ko si bosta tekmeca prišla tretjič na konjih naproti, naj cilja po srednji Pegamovi glavi, saj je ta prava.
Lambergar tako stori in premaga Pegama. Cesar mu je iz hvaležnosti ponudi domovanje na Dunaju, a Lambergar se vrne domov na Kranjsko, »kjer je srečen zadovolj«.
Cesar mu za nagrado podari tri lepe gradove na Kranjskem.
Morda so to Pusti grad nad Lipniško dolino, Grad Kamen pri Begunjah in prav v tistem času zgrajen gradič na pomolu nad reko Savo. Kasneje je tam iz gradiča zrasla mogočna Radovljiška graščina.
Viteška družina Lambergar je še dolgo za tem prebivala na Gradu Kamen. Obiščite ga, sprehodite se po Lambergovi tematski poti, v Čebelarskem muzeju pa si na panjskih končnicah oglejte ilustracije znamenitega boja.
Obiščite Grad Kamen, Čebelarski muzej in Venerino pot (srednjeveška tržnica v Radovljici).
Spoznajte tradicijo slovenskega čebelarstva v krajih, kjer je čebelaril Anton Janša. Njegov rojstni dan je razglašen za svetovni dan čebel.
Pričnite raziskovanje ob njegovem čebelnjaku v Breznici. Od tam se podajte v bližnjo Radovljico, kjer je v nekdanjem graščinskem parku že njegov oče skrbel za čebelje panje. V Čebelarskem muzeju boste uzrli Antona Janšo v spremstvu drugih slovenskih čebelarjev. Spoznajte njihov prispevek k razvoju čebelarstva ter se sprehodite med raznolikimi motivi največje zbirke panjskih končnic. Po obisku muzeja naj vas premami volj iz sosednje hiše. V kleti pri lectarju po stari recepturi in s starimi napravami še danes izdelujejo tradicionalna lectova srca.
Za konec odidite še v Čebelarski center Lesce, kjer vam bodo pokazali in povedali več o sodobnem čebelarstvu ter vam v pokušino ponudili lokalni med. Julija in avgusta se lahko na srečanje s čebelarjem podate vsako sredo na Hop-On Hop-Off avtobusu.
Oglejte si: Dan medu v kulinariki, Čebelarski muzej
Ena od legend pripoveduje, da je zemljiški gospod Abraham, doma z Bavarskega, s svojim služabnikom zamorcem, potoval po Poljanski dolini. V temni hosti sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je obstal, zamorec pa je nategnil lok ter medveda pokončal. Gospodar je slugo objel in dejal: Rešil si mi življenje služabnik. Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil. V zahvalo je dal v mestni grb naslikati glavo zamorca.
Ste že opazili zamorca s krono v Škofjeloškem grbu?
Z zgodbo povezan dogodek je dramska uprizoritev ZAMORC S KRONO NA HISTORIALU – FESTIVALU ZGODOVINE.
Škof, pisatelj, pesnik, pedagog, domoljub Slomšek je bil rojen v Unišah pri Ponikvi. Njegov praded Štefan Novak-Slomšek, lastnik posestva Slom, je leta 1737 dal pozidati cerkev sv. Ožbalta (podružnico cerkve sv. Martina). Mladi Slomšek je na gričku pri cerkvi sv. Ožbalta pasel čredo svojega očeta. Njegovi vrstniki so ga že takrat zelo spoštovali. Ko so pasli okoli Ožbaltove cerkve, je Anton večkrat stopil na stopnice, ki so vodile v zvonik, in jim pridigal. Tako se je že v zgodnji mladosti v njem prepoznaval veliki cerkveni govornik.
Ogled: cerkvica sv. Ožbolta, kjer so v kotu med stolpom in cerkvenim zidom z lesenim opažem zakrite stopnice, s katerih je Slomšek kot pastirček pridigal.
