Stavbna kulturna dediščina: Doživite življenje nekoč

Ali veste, katere so spomeniško zaščitene stavbe posebnega pomena v vašem kraju? Nabor objektov stavbne kulturne dediščine je v zgodovinskih mestih Slovenije zelo raznovrsten, bogat in skupaj z bivanjsko kulturo – kompleksnim naborom vedenj, vrednot, običajev in načinov življenja – omogoča celovit vpogled v to, kako so živeli in delovali naši predniki. Še posebej zanimive so stavbe, danes muzejski prostori, v katerih so si skromen dom ustvarili kmetje, obrtniki, delavci – delovni ljudje, ki so trdo delali in verjeli v boljši jutri. Tudi v zgodovinskih mestih je kar nekaj hiš, ki skrbno ohranjajo in avtentično predstavljajo bivanjsko kulturo minulih stoletij. Obiščite jih in doživite delček naše skupne preteklosti.

 

Banova domačija (Brežice)

Na nedavno revitalizirani Banovi domačiji v vasi Artiče pri Brežicah lahko od blizu doživite, kako je potekalo kmečko življenje v teh krajih na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Da je gručasta domačija ohranila avtentičnost, sta zaslužna zadnja lastnika, po domače Banova stric in teta, ki na njej nista ničesar spreminjala. Poleg stare kmečke hiše s črno kuhinjo in krušno pečjo si tako lahko ogledate več stavb, med njimi hlev, kaščo, kolarnico, koruznjak, čebelnjak, celo sušilnico sadja, v katero so sadje nosili sušit iz vse vasi. Uporabljeni gradbeni material je iz neposrednega okolja, vključno s slamnato kritino, ki je pridelana na sami domačiji. Najpogosteje uporabljeni material je les – najstarejši datira v 15. in 16. stoletje! V delu gospodarskega poslopja so uredili sadjarsko zbirko o bogati dediščini sadjarstva v Posavju in preostalih slovenskih regijah. Banovo domačijo si lahko ogledate ob predhodni najavi ali pa se udeležite občasnih delavnic, na katerih prikazujejo življenje nekoč in danes, stare obrti, izdelujejo se sokovi idr.

Lamutova domačija (Črnomelj)

V bližini Črnomlja se na slabih treh kvadratnih kilometrih razteza skrivnostni Krajinski park Lahinja, eden najmanjših naravnih parkov pri nas. V njem najdete mnoge biotske posebnosti, vključno z več kot dvajsetimi vrstami orhidej. Zaradi velike vodnatosti je bilo območje parka poseljeno že v prazgodovini, o živahnem življenju pričajo primeri ohranjene kulturne stavbne dediščine. Na Lamutovi domačiji v Velikem Nerajcu, stari 250 let, boste vstopili v čas med letoma 1885 in 1935 in spoznali vsakdan Belokranjcev, ko še ni bilo elektrike, ne vodovoda. Na domačiji so na ogled edina še ohranjena črna kuhinja v Beli krajini, kmečka izba in manjša etnološka razstava. Ste že slišali za prašičkanje? Pastirska igra, podobna hokeju, je ena od zanimivosti, ki jih boste spoznali v vodenem ogledu za skupine. Ta vključuje še spoznavanje belokranjskih noš in plesov ter preizkus starih kmečkih opravil, kot sta nošnja vode s škafom in likanje z žerjavico.

Kurnikova hiša (Tržič)

V središču Tržiča stoji hiša, ki velja za biser trške arhitekture. Poimenovana je po Vojtehu Kurniku, pesniku in zbiratelju ljudskega blaga, ki je bil po poklicu kolar. Tržiški kolarji, med katerimi so bili tudi moški člani rodbine Kurnik, so bili nekdaj pomembni zaradi prometne poti čez Ljubelj, še zlasti od 16. stoletja naprej, ko se je zaradi izboljšanih poti razmahnilo prevozništvo. V Kurnikovi hiši si zato poleg imenitne razstave o bivanjski kulturi na Tržiškem lahko ogledate tudi stalno razstavo o kolarstvu. Na ogled so kolesa, miniaturni vozovi, orodje in raznovrstni pripomočki. Tržiški kolarji so izdelovali tudi smuči in raglje, ki so v Tržiču tradicionalno zaregljale ob veliki noči. Okrepčali pa so se z znamenito tržiško fliko, okroglo kruhovo pogačo, ki jo lahko v vodenem doživetju spečete prav v črni kuhinji Kurnikove hiše.

Nacetova in Škoparjeva hiša (Škofja Loka)

V Puštalu, le streljaj od središča slovenskega srednjeveškega bisera Škofja Loke, boste našli domačijo, ki je bila zgrajena v 16. stoletju in od prenove leta 1755 ni več spreminjala svoje podobe. Gre za najbolje ohranjeno kmečko stavbo na Škofjeloškem, ime pa nosi po svojem nekdanjem lastniku Ignaciju Homanu, po domače Nacetu. Ta jo je kupil leta 1818, njegovi potomci, Polenčevi, pa so jo skrbno ohranjali vse do danes. Nacetova hiša, delno zidana nadstropna stavba, pokrita z dvokapno streho, je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena in je našla celo pot na priložnostno poštno znamko. V hiši, v kateri boste dobili občutek, da se je čas povsem ustavil, je ohranjena črna kuhinja, vključno s kuharskimi pripomočki in drugim inventarjem, v nadstropju je spominska soba, posvečena pomembnim članom rodbine Polenec. Ob hiši stojijo kašča, senik in toplar.
V vodenem ogledu vas v zgodovino srednjeveške Škofje Loke popeljejo zaposleni iz Loškega muzeja, ki domuje na mogočnem Loškem gradu. Na njegov vrt so pred leti prenesli še en objekt iz historičnega naselja Puštal – Škoparjevo hišo. Stavba iz 16. stoletja predstavlja bivalno kulturo kajžarjev in malih kmetov širšega loškega okolja v obdobju od 16. do konca 19. stoletja. Od kod ime škopar, se morda vprašate. Po ljudskem izročilu je daljni prednik delal pri puštalskem gospodu kot slamorezec – škopar, zato so domačini hiši nadeli ime »pri škoparju«. V njej občasno prirejajo pripovedovalske večere in prikažejo postopek peke kruha v krušni peči.

 

Hiša Bare Juričine (Metlika)

V Metliki se skriva hiška, krita s slamo. Metličani vedo povedati, da je preživela vojne, požare in še marsikatero drugo nepriliko. To je hiša Bare Juričine, edinstvena stavba, ki se uvršča med 100 najlepših kmečkih hiš v Sloveniji. Barbara Ramuta, z vzdevkom Bara Juričina, je bila njena zadnja stanovalka, ki so ji someščani šaljivo pravili tudi metliški vodovod. Ko v mestu še niso imeli vodovoda, jim je Bara namreč nosila vodo iz bližnjega Obrha, kjer jim je tudi prala ter tako zaslužila za preživetje. Spomeniško zaščitena stavba, tipičen primer belokranjske hiše, ki priča o tem, kakšne so bile materialne možnosti in socialne različnosti pri gradnji zgradb znotraj mestnega predela, je danes pred svojim morda največjim izzivom, saj jo čaka celovita obnova.

Tonina hiša (Piran)

Tonina hiša je prava dragocenost istrske stavbne dediščine, ki s svojo bogato vsebino navduši vsakega obiskovalca. V prvo nadstropje vodi zunanje stopnišče s tipično pokrito teraso, imenovano baladur. V notranjosti so na ogled še ohranjena kuhinja in soba z ležiščem ter mnogi predmeti, ki so jih v zadnjih dveh stoletjih uporabljali istrski kmetje. Najbolj navdušujoč del muzejske etnološke zbirke pa se razkrije v pritličju, kjer je na ogled torkla, lepo rekonstruirana istrska oljarna za pridobivanje oljčnega olja. Tonina hiša je ime dobila po svoji zadnji lastnici, Antoniji (Toni) Gorela, ki je v njej živela do leta 1961. Hišo najdete v Sv. Petru v Piranu, skupinski ogled je možen po predhodnem dogovoru, individualno pa od aprila do novembra.

Delavsko stanovanje (Jesenice)

Že poznate Staro Savo? Nekdaj fužinarsko in stanovanjsko naselje na Jesenicah je danes zaščiteno kot spomenik tehniške dediščine. Sestavlja ga več ohranjenih objektov, med njimi delavska kasarna, ki simbolizira začetek gradnje delavskih stanovanj na notranjeavstrijskem območju. V poznobaročni stavbi iz 18. stoletja so rekonstruirali delavsko stanovanje iz 30. in 40. let 20. stoletja, ki prikazuje bivalno kulturno in (skromni) način življenja železarskih družin, vključno z etnološkimi eksponati, kot je še delujoč zidni štedilnik. V stanovanju in kasarni prirejajo različne dogodke in delavnice, kako so železarske družine živele nekoč, pa lahko doživite, če se odpravite na kavo k železarjevi ženi.

Budnarjeva hiša (Kamnik)

V Zgornjih Palovčah v Kamniku je na ogled Budnarjeva hiša, primer kmečkega bivališča izpred 300 let. Mogoče si je ogledati bivalne prostore in okolico hiše z gospodarskim poslopjem in kozolcem. Po dogovoru vam ponudijo tudi tradicionalne jedi, pripravljene v črni kuhinji. Občasno v hiši potekajo tradicionalne etnološke prireditve, predvsem predstavitve domačih obrti. Budnarjevo hišo si lahko ogledate ob sobotah in nedeljah ali po predhodni najavi.

Stavbna kulturna dediščina je pomemben vir za izobraževanje in promocijo mest, krepi trajnostni razvoj in spodbuja k ohranjanju okolja. Skrb za njeno ohranjanje pa je ključna za ohranjanje kulturne identitete in spodbujanje razumevanja preteklosti.

Hiša od Bardinca (Koper)

O življenju Istranov, ki so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom in različnimi obrtmi, pripoveduje etnološko-domoznanska zbirka v hiši od Bardinca, 160 let stari tipični kamniti istrski domačiji v vasi Lopar pri Kopru. Po predhodni najavi ali ob dnevu odprtih vrat vam skrbnica domačije razkaže dokumente, fotografije iz krajevne zgodovine, črno kuhinjo, ki je bila v obdobju med vojnama središče dogajanja, otroške igrače, nekdanje spalne prostore in vinsko klet, kanavo, z izjemno dobro ohranjeno leseno vinsko stiskalnico iz leta 1852 in najstarejšo ohranjeno mlatilnico z letnico 1803.

Janeževa domačija in Prežihova bajta (Ravne na Koroškem)

V Strojni, najvišje ležeči vasi v Sloveniji, boste odkrili enega najlepših primerov ljudskega stavbarstva iz 17. st. Skrbno in domiselno oblikovana, skorajda v celoti lesena Janeževa domačija je videti kot zaselek, kar je za samotne kmetije precej značilno. Poleg lesene hiše sta tu še kašča in veliko gospodarsko poslopje. Črni kuhinji z dvema bivalnima prostoroma so v 18. stoletju priključili še tretjega, nekdanjo kaščo. Obe poslopji so povezali z lopo in poenotili, tako da so ju objeli s širokim gankom.
Drugi zanimiv prikaz stavbne dediščine in bivanjske kulture nekoč na Ravnah na Koroškem pa najdete v Kotljah, rodnem kraju znanega koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. V hiši, v kateri je preživel otroštvo, so uredili muzej, ki govori o njegovem življenju in predvsem o tem, kako je v preteklosti živel koroški mali kmet – bajtlar. Tipična koroška hiša s črno kuhinjo vam s svojo zunanjo in notranjo ureditvijo prikaže okolje, iz katerega je izšel marsikateri Prežihov literarni junak. Del muzeja je tudi kašča za žito in mesne izdelke, gartl, na domačijah vselej obvezni vrt z zelenjavo in zelišči, in sadovnjak s starimi sortami. Ogled Prežihove bajte je možen po predhodni najavi.

Prežihov spomenik

Rudarska hiša (Idrija)

Vkopana v pobočje proti dolini zre mogočna bela visoka stavba s strmo streho in številnimi okenci. To je rudarska hiša iz druge polovice 18. stoletja, z značilnostmi nekdaj tipične arhitekture v Idriji. Skorajda v celoti lesena stavba, ki so jo po domače imenovali pr’ Kosu, z visokim odprtim ognjiščem in suhim straniščem ob kuhinjskem prizidku velja za predhodnika stanovanjskih blokov prhavzov, ki jih je uprava rudnika začela graditi konec 19. st. Rudarska hiša je dajala streho nad glavo družinam, ki so se stiskale v majhnih najemniških stanovanjih – leta 1910 je v njej denimo živelo kar 18 članov treh družin. Medtem ko so možje odhajali na težaško delo v idrijski rudnik, so ženske skrbele za hišo in v poletnih mesecih skupaj klekljale. Skromno opremljeno stanovanje idrijske rudarske družine z začetka 20. st. si boste v vodenem ogledu lahko ponovno ogledali po končani sanaciji.

Okusi mest

Vas zanima, kaj je nekoč dišalo iz kmečkih kuhinj, kako so iznajdljive gospodinje pripravljale tradicionalne jedi v zgodovinskih mestih in kje jih lahko poskusite tudi sami? Kulinarična in vinska dediščina zgodovinskih mest je užitek zase, okusite mesta in se prepričajte sami.